Zgodbe ki jih piše življenje

Vsake toliko se te kakšna zgodba dotakne. Danes se me je zgodba enega zagrenjenega moškega. Govoril je o tem, kako je z vsemi tremi otroci izgubil stik. Ena hčer se z njim pravda po sodiščih, za tretjo ne ve kje je, sin pa mu je nasploh nehvaležen. “Pa saj sem jim vendar vse dal!”
Mogoče jim je res vse dal. Glede na njegov poklic si predstavljam, da je bil doma bolj malo. Verjetno jim je zato dal vse. Otroci pa tega niso cenili. Morda so hoteli le vedno več. Dokler ga sedaj v zrelih letih niso praktično obrali za vse kar je v življanju ustvaril.
Povsem razumem njegovo žalost in bolečino. Vse narediš v najboljši veri, potem pa tako. A pač kot starš ti nosiš glavno odgovornost. Kaj pa če si ti delal kaj narobe? Kot starš moraš vedno ti iskati pot nazaj do otroka in skušati najti že pretrgano vez.
Želela bi mu reči, naj gre na psihoterapijo. Ampak halo-moški iz naših krajev pač tega ne delajo. Škoda. Morda bi ugotovil kaj je šlo narobe.Kar tako nihče nikogar ne izbriše iz življenja. Sploh staršev.
Želim si, da bi v varni navezanosti hčerki pri meni rastli, nato šli v svet in se nato radi vračali nazaj k meni. Vesela sem vseh majhnih zmag v vzgoji. Za končno zmago pa je potreben čas.In za ta rezultat bom morala počakati še kar nekaj časa, vsaj 20 let. Upajmo na najboljše