Zakaj pa ti ves čas nekaj pišeš?
Bogve kolikokrat sem že slišala ta stavek. Ne štejem več.
Prvič se je to začelo pred parimi leti. Beležka mi je pomagala preživeti prva leta materinstva in na novo zluknjane možgane. Vso zmedo v glavi in mentalno breme je uredila in ga naredila znosnega.
Pisanje mi preprosto pomaga preživeti.
-uredi vso kakofonijo glasov v glavi, ki opozarjajo na kaj ne smem pozabiti
-s pisanjem hvaležnosti ohranjam fokus na pozitivno v mojem življenju
-s pisanjem omilim najhujšo žalost in jezo, ki pride in je potem bistveno lažje iti naprej če vse to zapišem. Če bi kdo bral mojo beležko (bognedaj!) , bi lahko mislil, da se mi dogajajo same dramatične stvari. Pa se mi niti ne. Samo pišem v najhujših afektih.
Pisanje mi tudi pomaga da sem v stiku s seboj. Po letih ko sem se predvsem trudila, da bi naredila stvari za druge, da bi jim ugajala, da bi jih slišala, skušam bolj poslušati sebe.
S pisanjem zapisujem vse nore ideje. Elizabeth Gilbert je v svoji knjigi rekla, da je imela eno idejo. Ni je realizirala, ker se ji je zdela pretežka. Na koncu se je ta ideja utelesila v drugi pisateljici, ki je spravila na plan. Tako da če potrkajo ideje jih vedno zapišem-da mi ne uidejo kam drugam.
Pravo vprašanje je-zakaj ne pišeš? Nimaš nič idej?
In zakaj torej ves čas nekaj pišem? Ker moram. Scrivum ergo sum.
