Včeraj smo šli na izlet z učenci. To je vsekakor plus posebnega programa. Vse je lahko cilj. Vse je lahko učenje in razvijanje samostojnosti.
Naćeloma se imamo lepo. Kdaj pride tudi kakšna trmica, ampak učenci se učijo čakanja in obnašanja v javnosti. S tem ponujamo priložnost tudi ostalim da se učijo sobivanja z nami.
Na poti nazaj je bil avtobus poln. Nasproti mene je sedel mlad moški, ki se mu je od daleč videlo,da nekaj z njim ni vredu. Narkoman? Alkoholik? Kdo bi vedel. Seveda sem bila previdna. Poskrbeti moram za varnost sebe in učencev.
Ampak ravno ta oseba mi je povrnila vero v dobro. Bil je edini, ki je bil prijazen do nas. Enemu učencu, ki je bil malo nemiren, je bil pripravljen dati risanke, pobral je igračo drugemu in imel lepo besedo. Vprašal je, kaj je z njimi narobe, čestital, da si sploh upava z njimi. Bil je človek. Nepopoln, vsekakor ne svetnik. Kdo ve, kam je šel potem ko je šel iz avtobusa. A edini na avtobusu ni gledal v svoj telefon ali zavijal z očmi.
Nas vsekakor ni enostavno imeti rad. Učenči svoje tike in nenavadne kretnje, oglašajo se v nekem povsem svojem jeziku. Jaz jih poznam. Navadila sem se na njihovo oglašanje in vse kar so, a povsem razumem, da je ta svet za mnoge ljudi tuj.
Ta fant včeraj se je obnašal kot pravi kristjan. Pa dvomim da je veren, prav tako bi verjetno večina vernikov zviška gledala nanj. A zmogel je gesto iskrene prijaznosti in pomoči. Na drugi strani luže pa se dogaja ravno obratno. Polna usta krščanskih načel a izganjajo tujce, tudi povsem nedolžne ljudi. Že samo da si malo napačne barve kože je dovolj, da sredi dneva izgineš. Brez dokazov, brez sodnega procesa. Najrevnejšim ukinjajo pomoč v hrani. Da ukinjanja zdravstvene pomoči za najbolj revne sploh ne omenjam. Ne vem kakšno mentalno gimnastiko izvajajo ti kristjani, da upravičujejo svoja dejanja.
Sreča je ko pogledamo izven etiket in predalčkov in pustimo, da nas ljudje presenetijo. Včasih to najdemo tam, kjer najmanj pričakujemo.
