Facebook je bil prejšnji teden poln ponudb za črni petek …in takšnih in drugačnih solzavih zgodb. Moja teta, moja mama , moja babica…
In tega sem bila tudi vesela. O smrti in težkih trenutkih življenja se načeloma ne govori. A so neizogibni. Če se ne zgodijo nam, se zgodijo nekomu od naših bližnjih. Negovanje starejših ni enostavno, je fizično in psihično naporno. Še težje, če z vsem tem ostajaš sam in neslišan. Zato sem vesela, da so ljudje delili svoje zgodbe negovanja in še toliko bolj tistih,ki so to delali z ljubeznijo. Vsaka čast.
So pa ravno takšne izkušnje tiste, ki nas globoko zaznamujejo. Lahko smo še bolj hvaležni za življenje ali pa nočemo nikoli iti več skozi tako izkušnjo. Oboji imajo pravico da se tako počutijo.
In mi? Zdravi? Kako naj mi vemo, kako bomo reagirali takrat? Ne vemo kaj nas še čaka. Če kaj, smo lahko nežni v svojih sodbah. Še toliko bolj do tistih, ki razmišljajo drugače od nas.
Korona nas je delila, ni treba da nas tudi ta referendum. Resnica je, da rabimo širok spekter pomoči na tem področju. Potem pa bi lahko vsak iz njega izbral kar rabi. Namesto jeze na referendum, bi bili lahko jezni na to, da je v Sloveniji trenutno EN SAM HOSPIC! Vsekakor si ne delam utvar, da bi moral biti v vsaki vasi. Mogoče pa bi lahko bil še kakšen več.
Hvaležna sem, da sem lahko bila ob umirajočih. To so bili najbolj sveti trenutki mojega življenja. Če bom lahko tudi jaz odšla v takem miru, bom srečna.
