Punkl s kleklji je potoval z menoj že nekaj let. Najprej me je mati mukoma skušala naučiti nekaj svoje najljubše obrti. Potem je šel za nekaj let na podstrešje. Od tam ga je rešila najstarejša hčerka,ki se je začela zanimati za klekljanje. Tako hitro kot se je za ta hobi navdušila, je nanj tudi pozabila. Še nadaljnjih nekaj let pa sem ga premikala po stanovanju. Do danes. Čas je bil za končno priznanje. To res ne bo nikoli moj hobi. Raje kot s kleklji se igram z besedami.
Ko sem šla na sprehod sem se spomnila mati in stvari, ki jih je počela. Kako je znala poskrbeti zase. Kako ponosna je bila na svojo službo. Kako je nabirala rože. S kakšnim veseljem si je vzela čas za kavo. Kako si je vzela čas za prijateljice.
Potem sem z lahkoto dala punkl stran. Ker je mati v meni. V svojih osebnostnih značilnostih na katere sem ponosna, pa tudi v tistih področjih na katerih se še izboljšujem. Predvsem pa jo dostikrat vidim v mlajši hčerki. Način kako poudarja določene besede je tako zelo njen. Takrat se mi zdi, kot da jo spet slišim.
Zadnje obdobje njenega življenja je bilo zelo težko. Skrb za dementnega bolnika je zelo zahtevna in vsaka čast moji mami,ki je prevzela to nehvaležno vlogo. Ampak sedaj ostaja samo še ljubezen.
Na koncu bomo tudi mi le spomin. Poskrbimo, da bo le-ta lep.
