O Avstraliji se zadnje čase veliko govori. Požari so uničili dobršen del države in pustili grozno opustošenje. Sama pa sem se ob tem spomnila na zgodbo Rosie. Slišala sem jo na svojem najljubšem podcastu. Zdi se mi tako fascinantna, da jo hočem deliti tudi z vami.
Rosie se je v Avstralijo preselila iz Anglije. Ko je prišla tja, je spoznala moškega. Bil je malo poseben, vendar jo je spravljal v smeh. Zato je z njim ostala. Vseeno pa je bilo sčasoma vedno več stvari, ki so bile preprosto čudne. Ko je ugotovila, da je z njim noseča, je šla stran. NAREDILA JE PRAVO STVAR. Ni bila nemočna žrtev, ugotovila je, da ji določene stvari niso všeč in bila dovolj pogumna da je bila pripravljena iti sama v starševstvo. Do tu vse prav.
Potem sta si delila skrbništvo nad sinom. Enkrat ga je pripeljal domov brez bunde sredi mraza. Ko ga je vprašala, kje ima bundo od sina je znorel in ji pričel groziti z nožem. Spet je naredila pravo stvar. Ni čakala, da bi se stvari čudežno izboljšale. Šla je do vseh ustreznih inštitucij in dobila prepoved približevanja. Spet je naredila pravo stvar.
Tako je imel možnost videti svojega sina le na javnih mestih. Potem pa se je zgodilo nekaj kar je pretreslo celo Avstralijo. Na tekmi kriketa, vsem pred očmi – je ubil svojega sina. Da bi najbolj ranil ravno njo.
Seveda so se pred njeno hišo pojavili mediji. Njeni bližnji so jih bili pripravljeni vse odgnati. Ampak ne Rosie. Objokana, s tresočim glasom je šla pred medije in povedala svojo zgodbo.
To je potem povedala še kar nekajkrat. Ni se ustavila. Od sinove smrti je bila prisotna na več kot dvesto dogodkih. Ustanovila je Luke Batty foundation. Srečevala je prvoselce, ženska društva, omizja. Govorila je in govorila in se borila za večje pravice žensk žrtev nasilja.
Bila je tako nora, tako veliko se je upala, da je dosegla nemogoče. Zaradi nje in društev, v katerih je lobirala, so ženske žrtve nasilja dobile ogromno. V Avstraliji se je ravno zaradi nje veliko spremenilo na bolje. Skupaj z drugimi društvi so dosegli neverjetnih dvesto šestdeset reform! In kaj se je spremenilo?
– V šolah imajo vsebine namenjene prav enakopravnosti spolov. Sliši se smešno, vendar ni. Če govoriš o ženski kot o babi, če misliš da je manj vredna, manj sposobna, če so ženski novorojenčki še vedno sprejeti z manjšim aplavzom kot moški, bo tudi večja verjetnost da se boš do žensk slabše obnašal. Saj je samo baba.
– Ženske imajo možnost pri delodajalcu dobiti bolniško za primer nasilja v družini. Spet se sliši smešno vendar pa v primeru da si žrtev nasilja potrebuješ novo streho nad glavo, sestanke na centrih za socialno delo, bolnišnicah, sodiščih glede ureditve pravic nad otroki in drugim… Do sedaj so odobrili že 1000 teh dni različnim ženskam povsod po Avstraliji.
– Ustanovili so posebna sodišča za družinsko nasilje
– Predvsem pa država za žrtve nasilja v družini namenja ogromno denarja. Če je bilo prej za ta namen namenjenih nekaj sto tisoč dolarjev so po prizadevanjih teh žensk denar za ta sklad (Royal comission of domestic violence) namenili kar 1,2 biljonov dolarjev. Ravno finančna ujetost je dostikrat razlog da ostaneš v povsem neprimerni zvezi. Sploh če po možnosti ostaneš doma z otroki in nimaš nikakršnih finančnih prihodkov. Ženska lahko zaprosi za finančni paket v vrednosti 7000 dolarjev nepovratnih sredstev. Možnost ima tudi dobiti sociološko in psihološko podporo.
Še vedno ne vem kako je možno, da se družinsko nasilje še vedno dogaja, kljub vsej razvitosti. Ob vsemu napredku ostajajo številke še vedno previsoke. Glede na to, da so številke tako visoke, se dostikrat vprašam če katero poznam. Upam, da ne.
Mi smo sedaj na tem da vzgojimo nove generacije. Da bi vzgojili fante, ki znajo svoje frustracije in čustva kontrolirati in punce, ki kakršnega koli nasilja ne bi tolerirali. Pa radi se imejte.
Zgodbo o Rosie pa sem slišala tule
https://unladylike.co/episodes/010/rosie-batty
