..so nekaj magičnega.
Misliš si, da veš kaj boš povedal.. potem pa ne poveš nič, ali nekaj povsem tretjega
misliš si, da poznaš te ženske..pa ugotoviš, da si se povsem motil
imaš predsodke do določenega mnenja, vere.. potem pa vidiš človeka v svojem bistvu. In ne moreš več obsojati.
misliš si kaj vse bi v življenju mogel doseči, da bi bil uspešen.. Potem pa ugotoviš, da te z drugimi najbolj zbližuje tvoja lastna ranljivost.
Pa še bi se kaj našlo.
Nisem bila vedno navdušena nad ženskami. Pa tudi sedaj še najdem kakšno ob kateri bi najraje šla čez cesto.
Med faksom so mi ženske presedale. Preprosto preveč nas je bilo na kupu. Sedaj se mi zdi to tako zelo grozno. Tako zelo anti feministično. Ampak je bilo res.
Od žensk sem v življenju prejela tudi veliko slabega. Opravljanje. Zahrbtnost. Hinavščina. Ignoriranje. Prefinjeno drezanje v najbolj bolečo točko pod krinko neke skrbi. Ženske nikakor niso neka angelska bitja. Tudi sama nisem svetnica. A od ženskih krogov in branja vse feministične literature vseeno verjamem v ženske in medsebojno podporo. Vem, da vse ženske tega sveta nikakor ne bodo na tako visokem nivoju, da bi se vse podpirale med seboj. Nekatere se bodo raje posluževale vseh dejanj, ki sem jih že navedla zgoraj. Meni je dovolj, da poznam veliko dobrih, srečnih in zadovoljnih žensk. Zdi se mi, da nas je vedno več takih. In to mi je dovolj.