Vcasih sem delala scrapbook. Sedaj pa bo moj blog scrapbook. Vse kar se mi bo zdelo zanimivo, bom pripopala kar sem. Tole je od Romana Vodeba. Sedaj pa nazaj k pripravam za jutri. What a joy
Kronično izgubljanje pomembnih tekem oz. končnic je lahko tudi projekcija nezavedne želje matere, ki kot virus biva v intrapsihičnem Drugem slovenskih velemojstrov okroglega usnja, ki mu rečemo žoga. To kronično, če že ne kar patološko izgubljanje najpomembnejših tekem, je očitno posledica dejstva, da je ideal slovenske matere oz. žene simbolno kastriran, da ne rečem karierno ‘impotentni’ mož – oče njenih sinov. Le-ti ob takšnem kolapsiranem liku očeta ne morejo zmagati v odločilnih trenutkih. Ostale nacije npr. nimajo teh problemov. Kronični porazi so v bistvu logičen proizvod želje falične slovenske matere, katere (domnevne) ideale imajo sinovi ponotranjene v nezavednem, v svojem (intrapsihičnem) Drugem. Neizprosni Drugi (mati) je v bistvu tisti, ki od športnika nezavedno terja poraz, on pa se tega ne zaveda. Porazom, ki so postali že kar del nacionalne žogarske identitete, so proizvod materinega faličnega odnosa do njihovih mož. In ubogi sinovi nezavedno sklepajo, da je ideal maminega moškega kronični poraženec – prav takšen, kot ga je od svojega domnevno ljubljenega moža terja ‘patološka’ (falična) mati. Zato so porazi slovenskih športnikov nemalokrat prav odraz te mamine (patološke) želje, ki se je naselila v nezavedno povprečnega slovenskega (žogarskega) športnika. Uničujoča nezavedna fantazma, ki je nažrla samozavest slovenskih žogarskih športnikov se glasi: »Preljubi moj sin: rada te imam, če izgubljaš – ljubim te, ker si na las podoben svojemu očetu, kroničnemu ‘luzerju’…« Vidite, tudi ti pogubni scenariji so proizvod feminizma in sodobne emancipirane slovenske ženske, katere nezavedni ideal je (simbolno) kastrirani moški…