Miha Mazzini me je v svojem zadnjem zapisu spomnil zakaj mi gre Hrvaška na živce. So blizu? So. Imajo res lepo morje? Imajo. Je dopust dol nekaj kar je dosegljivo večini slovencem (razen vedno večjem procentu, ki si tega ne more privoščiti). Je.

Vse to je res. Je pa res tu

di top five razlogov, zakaj mi gre na živce

1.POLITIKA:Malo sem podzavestno vedno imela slab občutek zaradi nerešenih političnih vprašanj. Nekako nikoli nisem imela zaradi tega problemov, a en tak občutek je ostal. Kot da sem sama nekaj kriva, ker po dvajsetih letih (!), še vedno ne morejo rešiti zapleta glede par kilometrov morja.

2.FANTOMSKA MESTA: enkrat ko sva šla z možem iz plaže je pokazal na hiše. Na vsaki od njih so se sušile brisače. Rekel je, da bo to mesto duhov, ko bodo šle vse te brisače domov. In bo res. Do takrat, o tem nisem nikoli premišljevala. A je res kar malo spooky biti v mestecu, ki bo potem, ko bo iz njega odšel še zadnji dopustnik mrtvo.

3. SLOVENŠČINA; Glede na to, kolikšno število slovencev prihaja dol, bi se lahko temu prilagodili. Res. Zame je ta bivši jugo jezik logičen in ga govorim.Odraščala sem s televizijskim programom HRT1 -ker je bil to edini program poleg Slovenije,ki je sploh lovil. Za veliko ljudi pa  to ne velja (več). Prijateljica zamejka ne zna spregovoriti niti enega stavka v hrvaščini. In verjetno je vedno več takih. in ABSURD. Mislijo si, da so hrvaški, srbski, črnogorski različni jeziki.Naš, nedvoumno različen pa je očitno enak. In mi moramo vse moramo razumeti. Bil bi en znak spoštovanja, če bi vsaj kaj napisali v slovenščini. Če lahko sredi Avstrije zagledam opis v slovenščini (pa nas tja ne pride 800000), bi ga lahko tudi tam, kjer dejansko pride polovica Slovenije in smo drugi po prenočitvah.

4. ODNOS: Verjetno sva imela smolo, a poleg res prijaznih lastnikov apartmaja, sva imela večinoma negativne izkušnje z ljudmi v storitvenimi dejavnostmi. Z izjemo res srčnega natakarja v Opatiji. Vem, da so ljudje izčrpani, ker v štirih mesecih opravijo delo celega leta in delajo po cele dneve. Ampak sori. To je tvoje delo (verjamem pa tudi da veliko ljudi pristane v tej branži, ker drugega dela ni, ne ker bi bili rojeni za to delo). Pregovorno mrzli angleži so prekosili hrvate z 1 proti 0.

5. STUCK IN TIME; Vem. da sva vedno izbrala cenejše apartmaje, in dobila temu ustrezno ne najbolj luksuzne apartmaje. A še vedno. Velikokrat je videti, da se je vse ustavilo v 70 letih in da ne izboljšujejo. In to je škoda. Ker denar očitno priteka. Ampak gre očitno vse naprej v žep, ne pa v izboljševanje.

Seveda greš na dopust predvsem zato, da si spočiješ. In saj ne rečem, sem si. Nič hudega mi ni bilo. Obenem pa vzamem s seboj tudi glavo in ne morem nehati misliti in opazovati. Gotovo bomo še šli na morje. Z majhnim otrokom je to edino logično. Obenem pa se vse te negativne izkušnje počasi nabirajo in moj odnos do Hrvaške ni več tako lep kot takrat ko sem bila tam prvič. In zato sem ob prispevku Mihe Mazzinija samo rekla: “Pa res!”

Počitnice so končane in čas je za obujanje spominov. “Kako je lep ta naš Jadran, na vsem svetu ni lepšega morja!” je rekla neka gospa, in ko sem vprašal, ali je bila na oddihu v Portorožu, me je debelo pogledala: “Kako to misliš? Na Kornatih, seveda.”

Drugi znanec je poročal, da so letos resno načrtovali odhod v tujino, razmišljali o Grčiji, potem pa ostali kar pri nas, na Kamenjaku blizu Pulja. Tretji je bil lani v Tunisu, pa se je letos ustrašil terorističnih napadov in ostal kar tu, na Braču.

Začelo me je zanimati in dopustnike sem malce izprašal. Povzetek odraža delitev možganov na čustveni in razumski del: Slovenci točno vemo, da imamo le 46,6 kilometra Jadrana, a čutimo, da je našega precej več. Zemljevid vam pove, kje poteka razumska meja, kje poteka čustvena, pa mi ni uspelo točno ugotoviti. Dubrovnika vsekakor ne občutimo kot del slovenske obale, Lastovo in Korčula pa sta zagotovo še naša bisera.

Verjetno je mišljenje, da je Jadran naš, ostalo še iz jugoslovanskih časov, zato sem zadevo preveril pri mlajši generaciji, za katero pa so počitnice na Hrvaškem nekako vmes med domačijo in tujino. Vpliv staršev je prevelik, po drugi strani pa vseeno opazijo jezik, ki ga ne razumejo povsem in se ga niso učili v šoli.

Dopustovanje

Letos poleti je turistični vodnik sprejel ladjo, polno turistov. Naštudiral je zanimivo točko in jih pozdravil v kar petdesetih jezikih. Res pa je, da slovenščine ni bilo med njimi in da so bili na ladji večinoma Slovenci.

Po Istri in Kvarnerju so se zadnja leta razširili napisi v glagolici in pojavljajo se že tudi jedilni listi, napisani v njej. Zanimivo, da očitno več obiskovalcev prihaja iz XVI. stoletja kot iz sosednje Slovenije, saj jedilnega lista v slovenščini še nisem videl. Pri tem je vsaj Istra res zelo naša, vsaj po številu slovenskih lastnikov nepremičnin: “Po neuradnih podatkih imajo slovenski državljani na Hrvaškem več kot 110 tisoč nepremičnin, večinoma stanovanj, apartmajev in počitniških hiš ob obali Jadrana.” (vir)

Povejmo še letošnje podatke za vso Hrvaško do konca julija: “Slovenskih turistov je bilo približno 808.500, kar je 7,81 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Ustvarili so nekaj več kot 4,723 milijona prenočitev, kar je 4,68 odstotka več kot lani. Slovenci so z 11,89-odstotnim deležem v celotnem seštevku turističnih prenočitev na drugem mestu, za Nemci.” (vir)

Pa mi, kdo smo pa mi?

Ko sem pred precej leti letoval na Krfu – nekako na začetku druge sezone, ko so ga bolj množično odkrili slovenski turisti –, so pred gostilnami na tablah že viseli napisi v slovenščini in ponujali so tudi govejo juho (resno!), torej so takoj preklopili in se prilagodili.

Turizem Hrvaški pomeni petino družbenega prihodka (vir), največ v Evropi, torej je to kamen, ob kateri se uspešnost države pobere ali pade. Hkrati pa temu milijonu Slovencev, torej drugi najmočnejši skupini, ki prinaša denar, ne bi posvetili nikakršne pozornosti.

Kar nas privede do zanimivega vprašanja: kako hrvaški turistični delavec vidi slovenskega gosta?

O tem sem razmišljal že dolgo, vse od jugoslovanskih vojn in prizora, ki sem ga videl na eni od precej opustelih hrvaških plaž. Slovenci smo bili edini gostje in to se nam je zdelo normalno (seveda, saj smo bili na našem Jadranu!), normalno pa se je zdelo tudi gostiteljem, zato nismo bili deležni kake posebne hvaležnosti. Ko se je pojavil en sam neustrašni Nemec, pa so se klanjali pred njim, kot bi bil svetovno čudo. Zakaj?

Moral sem živeti v New Yorku, da sem doumel hrvaški pogled na slovenskega gosta. Če niste nikoli živeli v tem velemestu, vam bo naslednja razlaga delovala šokantno, v resnici pa ni. Hrvaški gostinci gledajo na slovenske goste kot Newyorčani na ščurke. Vedno pridejo in karkoli počnete, ne morete se jih znebiti, najbolje je torej, da se navadite živeti z njimi in jih ignorirate.

Ni sile, ki bi zadržala Slovence pred počitnicami na morju, ki ga pojmujemo kot naše. Mi pridemo, pa naj bo kadarkoli, kakorkoli in v karkoli. Mi smo, pravzaprav, fikus v zakonski zvezi. Tam smo in oddajamo ta evro kisik in to je to.

Od doma smo navajeni slabih storitev; kot je pokazala raziskava, smo legendarno trpežni uporabniki (vir). In potem gremo na počitnice v nekaj, kar pojmujemo kot razširjen dom, in dobimo isto kot doma: lepo naravo in obupne storitve. Skratka, zadovoljni smo.

Slovensko-hrvaški turistični odnosi so simbioza potrpeti in pretrpeti: Slovenec vse prenese, ker se doma pač spodobi potrpeti, Hrvata pa je življenje izučilo, da je določene nadloge treba le pretrpeti.