Nikakor nisem naivna. Vem, da vsi ljudje niso dobri. A imam deformacijo. Specialno pedagoško deformacijo.
Naj ponazorim s primerom. Nekoč sem dobila enega učenca… pri katerem sem že na začetku skoraj obupala. Ponavljal je razred. Imel prejšnje leto ducat cvekov. Prejšnja specialna pedagoginja je rekla, da si nič ne zapomni. Mama ni kazala velikega interesa za sodelovanje s šolo.Mislila sem si..to pa ne bo šlo.
A sem začela iz začetka. In predvsem v otroku sem skušala videti dobro. Začeti z enostavnimi stvarmi in iti od tam. Se truditi za minimum. Pohvaliti kar je bilo dobro. In predvsem graditi na tistem kar je bilo dobro,pa čeprav je bilo to nekaj čisto majhnega.
Stvari so se z veliko dela začele premikati. Prvo konferenco je popravil. Mama je prišla na govorilne in z njo tudi sam. Spet sem začela s pozitivnim, pohvalila kaj je dosegel in otrok je kar zažarel. Verjetno je slišal že preveč kritik. Seveda nisem pozabila tudi na probleme. Treba je biti realen.
Skratka.. Mama je tisto leto še nekajkrat prišla. Samoinciativno. Kar je bilo napredek od lanskega leta,ko sploh ni prihajala na šolo. In otrok se je dokaj popravil. Bile so še negativne, a jih je bilo manj. Kar ni super, ampak boljše.
Predvsem pa je pomembno, da smo nežni do sebe. Dostikrat smo najhujši kritik ravno samemu sebi.
