Prijateljica me je vprašala, če še vedno pišem blog. Ja, ga pišem. Sicer pa niti sama ne vem zakaj. Od tega ne bom imela slave, niti dodatnih financ. Mogoče se bom koga dotaknila, še najverjetneje pa komu zamerila.
A pišem. Ker moram. Ker me določene ideje zbudijo sredi noči, ali pa me ne pustijo zaspati. Ker se pravi blogi napišejo skoraj sami od sebe. Takrat se zavem, da ne pišem le jaz, ampak sem samo neke vrste posrednik idej.
Spomnim se dveh zadetkov pred leti nekje ob Ljubljanici. Naslonjena na klopco sem ju poslušala ko sta razpravljala o tem, da njune ideje za muziko kar pridejo in da nimata pojma od kje pridejo. Sama pri sebi sem se smejala (in si mislila, da je verjetno razlog tudi kaka substanca). A čeprav nista bila čisto pri sebi, sta imela nekako prav. Smo samo neke vrste prevodniki. Podobno se spomnim Siddharte, ki je odgovarjala na vprašanja o nenavadnih besedilih. Pač pride kar pride.
Vesela sem, da to ni moj poklic. Ker navdih pride..ali pa pač ne pride. Pisati pod prisilo pa je težko. Zato samo upam, da se navdih čimvečkrat ustavi pri meni. Vmes pa bom brala druge. Saj nimam samo jaz kaj pametnega za napisati.
