Moja najnovejša obsesija je serija Genialna prijateljica. Italija mi je že tako všeč, zato to niti ni nič čudnega.
V tokratnem delu sta glavni junakinji morali premagati ogromno ovir, da bi prišli do izobrazbe. Ker konec koncev: Zakaj bi žensko sploh izobraževal, če bo tako ali tako prej ali slej imela 10 otrok in bo ostala doma? Škoda časa in energije.
Ko sem se vživela v zgodbo sem se spomnila, da konec koncev niti ni še tako daleč, ko je bila situacija tudi tu takšna. Moja mami je šla v šolo po osemletki. Prav tako kot mnogo žensk tu okoli. Za eno od žensk so govorili, da so do njene mame prišli vseh vrst učitelji. Vse bi ji omogočili, ker je bila res pametna. Lahko bi dobila štipendijo, ni da ni. Ampak ne. Škoda. Kaj vse bi lahko v življenju postala? Kako bi se ji odprla obzorja… Koliko novih ljudi bi lahko spoznala… Ampak ne. Vseeno je kljub temu, da je ostala doma brala. Prebrala je vse učbenike za srednjo šolo in ogromno knjig. Sama se je izobrazila in se naučila vsega tistega, kar jo je zanimalo.
Sedaj dostikrat pretiravamo v drugo smer. Silimo otroke v gimnazije in študij, čeprav mogoče otroci niso tako super pametni in niti ne uživajo v učenju. Izobrazba je res super, ampak res niso vsi otroci za vse. Vsak je prinesel s seboj svoje talente in naše poslanstvo je, da jim jih pomagamo poiskati. Če jih otroci najdejo sami, jih pri tem ne oviramo. Prav tako izobrazba že dolgo ni več pogoj, da boš našel dobro službo. V enem od zavodov kjer sem delala so najnižja dela opravljali teolog, dr. filozofije in sociolog kulture. Dostikrat je večja verjetnost, da boš našel službo z manj izobrazbe.
Počivaj v miru draga sestra. Škoda mi je, da si umrla preden bi te lahko spoznala. Hvaležna sem, da sem imela možnost izobrazbe. Tudi če bom kdaj delala za tekočim trakom, mi ne bo nikoli žal vse te širine.
In nič – se grem učiti za strokovni izpit. Ne diši mi ravno zelo, ampak bom. Za vse tiste ženske pred menoj ki so hotele, pa niso mogle. Nič ni samoumevno.
