Ta prvi maj nismo šli nikamor.
A malo sem se zamislila, ko sem šla na facebook. Očitno je postalo »the new normal«, da se za prvi maj gre na morje. Nič novega, a letos ko smo bili doma sem se tega še bolj zavedla.
S čimer seveda ni nič narobe. In nikomur nisem nevoščljiva. Tudi sami radi kam popihamo. Sem pa pomislila, kako bi se počutila sama, če bi odraščala sedaj. Ko sem bila otrok, sem bila povsem zadovoljna s tem, da en teden ni bilo šole. Da sem prinesla iz šole polno torbo knjig. Da sem lahko dolgo spala in bila več prosta. Za praznik dela pa smo tako ali tako največkrat sadili krompir. Ni se mi zdelo da kaj zamujam. Sedaj pa verjetno bi. Verjetno bi se mi zdelo, da smo neuspešni in revni, ker ne delamo tako kot vsi ostali. Ker nisem v Dubaju, Dubrovniku ali na Dunaju.
Poleg tega so tu tudi vsi ostali, ki si že en dopust težko privoščijo. Minimalna plača, že dolgo ni več rezervirana za neuke in nesposobne. Veliko diplomirancev prime tudi za takšno delo. In tako je tudi prav. Si je pa ob 500 evrih težko privoščiti vse, kar družba pričakuje od tebe. Pričakuje pa vedno več, če pač hočeš biti v trendu: krompirjeve počitnice v toplicah, zimske na smučanju, prvomajske na morju, poletne pa itak na morju za vsaj tri tedne. Pa še kak oddih vmes. Zdi se mi, da si veliko ljudi tega ne more privoščiti.
Spomnim se članka v New York Timesu. Pisalo je, da tvoje dopustniške fotografije nikogar ne impresionirajo. Razen mogoče najožje, katerim pa bi tako ali tako lahko poslal mms, snapchat ali kartico. Vsi ostali so pa:
– nevoščljivi
– žalostni
– jim je vseeno
– jim greš na živce.
Res hočeš da je nekdo žalosten zaradi tebe? No, razen če si bizgec, verjetno nočeš. Vsekakor je res, da precenjujemo vpliv naših dopustniških fotografij na druge.
Morda ta letošnji prvomajski dopust simbolično preživljam doma tudi za vse tiste, ki morajo biti doma. Nič ni narobe z vami. Tudi staycation je lahko čisto vredu vacation.
