Cel september smo skušali imeti hčerkino rojstnodnevno zabavo. Pa je bilo ves čas nekaj. Ekstremno deževje. Bolezen. Gasilske vaje. Planiran izlet.. Bolj sem želela, manj je šlo.
Včeraj pa je bilo čudovito vreme. Kot bi poletje še zadnjič prišlo malo na obisk. Vsi so imeli čas.
Bil je popoln dan. Kdaj res hočem z glavo skozi zid, ampak to ponavadi nikoli ni prava stvar. Lepo je, da planiram, da vem kaj vse je še za postoriti. Še bolj pomembno je, da se včasih prepustim-ker takrat se zgodi prava čarovnija.
