Bilo je enkrat lani jeseni. Vozila sem se v službo. Bil je lep sončen dan. In jutro. In kakšen sončni vzhod! Te sončne vzhode sem zadnja leta ignorirala. Najprej zaradi popoldanskega dela, potem zaradi porodniškega dopusta, ker sem ponoči dostikrat bedela z najmlajšo in zjutraj po vrtcu izkoristila še vsako priložnost za dodaten počitek. Potem pa bang! Nova služba, nič več v podaljšanem bivanju. Spet sem vstajala ob šestih. Zame kot za nočnega ptiča to niti ni bila mala malica.
Sem se pa med takratno vožnjo spomnila še nečesa. Vožnje v Radovljico neko jutro, ko sem izjemoma delala dopoldne. Obsijanih gora in misli na to, kako fino bi bilo delati dopoldne. Koliko več bi imela od dneva. In zdaj sem bila res tu. Navsezgodaj zjutraj v avtu na poti v službo. Toliko stvari se začne s preprosto željo. In tako lepo je, ko se želje uresničijo.
Smo pa ljudje posebni. Hitro začnemo imeti vse za samoumevno. Ker vse je bilo nekoč želja. To, da bi se poročila, to, da bi imela otroka. To, da bi imela še enega otroka. To, da bi moje pisanje videl še kdo drug in ne bi bilo vedno vse skrito v mojem zvezku (v katerega neprestano kaj pišem, kakor so to opazili že vsi okoli mene).
Na žalost ne moremo vedno živeti v konstantni vzhičenosti. Pridejo skrbi, slabi dnevi … Vseeno pa se je kdaj fino malo spomniti. Sama se tako opominjam zdaj. Po dooolgih šolskih počitnicah bo kar težko spet začeti vso rutino, ampak vem, da sem lahko hvaležna. Samo skočiti bo treba v vse te obveznosti, potem pa bom že splavala. Še vedno sem.
