Zadnjič sem se ravno vozila na razgovor in sem videla veliko delavcev na cesti. Ne vem od kdaj, a ponavadi jih vedno pozdravim. Ker se mi zdi prav in ker res trdo delajo. Sploh pa na tej vročini.
Ob tem sem se spomnila,kako mi je pri prvi hčerki pomagal nek delavec na gradbišču. V Škofji Loki so ravno dajali na pločnik nove tlakovce in vse je bilo razrito. Dva možakarja sta mi po vsem tem kaosu pomagala in mi nesla voziček. Zelo sem bila vesela. Potem pa me je kar malo šokiralo, ko je eden od njih rekel-“Veste, tudi jaz imam tako bebo doma”. Ob tem sem kar malo zmrznila. Saj veš, da se to dogaja. Obenem pa ne pomisliš zares. Kaj vse ljudje naredimo, da preživimo. Tudi če to pomeni,da pustiš družino ene 500km stran.
Vesela sem, da mi ni treba stran, prav tako ne možu. Vesela sem, da imam tako izobrazbo, da sem med iskanimi kadri. Vsi nimajo te sreče,ali pa domače okolje ne stimulira njihovih ambicij. Nočemo dobrodelnih akcij, hočemo službe. Pa še rože
Bread and roses
