Valentinovo se ni začelo nič kaj romantično. Dan prej sva se sprla. Saj vem – vi pa se nikoli ne sprete (no, potem je nekaj narobe ali pa vse prikrivate).
Skratka – se zgodi. Tako na valentinovo nisem bila nič kaj romantično razpoložena. Še bolj mi je šlo vse na živce, ker pač res ne maram kakršnegakoli pritiska. Praznujem takrat, ko tako začutim, vse te prisile so mi odveč.
V šoli smo zajtrkovali. In zajtrk je pri nas počasen – da mi vsaj pol ure za premišljevanje. Medtem ko učenci jedo, poslušamo klasično glasbo. In tako sem premišljevala o vsej ljubezni, ki pa jo vseeno čutim. Hvaležna sem bila za lepo jutro. Hčerki sta zdaj tako veliki, da so jutra z njima lepa. Veliko naredita sami, vstanemo tako zgodaj, da se nam nikamor ne mudi in imamo čas še za objemčke. Hvaležna sem bila za avto, ki res ni več najmlajši, me pa vseeno pelje, kamor želim iti. Hvaležna sem bila za učence, ki so bili po dolgih tednih karanten končno vsi na kupu. Hvaležna sem bila za tri vrečke posladkov, ki so jih prinesli starši ob rojstnem dnevu. Hvaležna sem bila za ožarjeno zoro in gore v jutru. Hvaležna za sodelavce, ob katerih se počutim sprejeto.
Ko sem tako premišljevala, sta jeza in sovraštvo v meni kar kopnela. Zavedela sem se, koliko ljubezni je okoli mene. Mogoče se je valentinovo res začelo bolj klavrno, ampak dneva še ni konec.
Ko sem prišla domov, sem se z možem pogovorila in valentinovo se je lahko začelo tudi pri meni.
Praznovati valentinovo samo enkrat v letu je očitno premalo. Valentinovo praznujemo vsak dan, ko nad zamerami, jezo, sovraštvom zmaga ljubezen. Čim več te v vseh oblikah vam želim – tudi 20. februarja.