Nikoli nisem bila kaj prida za likovni pouk. Sovražila sem ga skoraj tako kot športno vzgojo in matematiko (v tem vrstnem redu). Spomnim se, da smo v gimnaziji imeli posebnega učitelja za likovno. Na začetku nam je optimistično rekel, da je vsak zmožen risanja. Iz njegovega pogleda, ko je gledal moja skropucala je bilo videti, da to očitno zame ne velja. Kaj hočeš-to ni moj talent.
Potem pa sem začela z delom v razredu. In pri našem delu je likovno ustvarjanje zelo pomembno. Pri delu z mojimi otroki pa tudi. In tu sem spet po tolikih letih odkrila veselje do ustvarjanja. Res ni končni produkt ne vem kaj. A je fino. In najbolje pri vsem-od otrok s posebnimi potrebami nihče ne pričakuje kakšnih Picassov. Važno je packati.
Tukaj smo ustvarjali s čajnimi vrečkami.