Sončno nedeljo v marcu nismo vedeli, kaj bi sami s seboj. Mislili smo iti domov k staršem, pa je bil ata še
pozitiven na koronavirus. Tako smo ostali brez načrta. Potem pa sem na Twitterju videla zanimiv
oglas. Nekdo iz Cerknice je napisal, da bi se rad še tisto nedeljo znebil pisalnih miz, da bi še v eno
sobo namestil begunce, mi pa smo ravno potrebovali pisalno mizo za najmlajšo. Imeli smo čas. In
tako smo šli v Cerknico. Nepričakovan izlet.
Spotoma smo nabrali še nekaj stvari, ki bi jim lahko prišle prav. Malo smo pogledali po omarah, pregledali smo oblačila, hčerki sta jim narisali risbico. Starejša je napisala dobrodošlico v cirilici. Nazaj iz Cerknice smo se vračali s toplim srcem in pisalno mizo.
Vem, vsi beguncev pač ne morejo sprejeti. Nekateri bi doma radi imeli mir in nimajo energije za sprejem
koga novega v dom. Nekateri nimajo denarja. Nekateri imajo predsodke. Drugi nimajo prostora. Tretji
komaj »folgajo« sami in si ne predstavljajo novih stroškov – sploh ob vseh nedavnih podražitvah.
Sem pa pomislila še na nekaj. Na nekaj obnovljenih dokaj luksuznih župnišč v okolici. Že pred leti so bile polemike o njihovi nepotrebni razkošnosti – takrat sem to še nekako zagovarjala, ker konec koncev
je to nekaj, kar bo v kraju ostalo in kjer bo prostor za predavanja, verouk, srečanja, takšna in
drugačna. V povezavi s sedanjo begunsko krizo pa sem se vprašala, ali so v teh župniščih koga sprejeli. Malo sem
povprašala okoli. Bila sem gotova, da bodo. Pa seveda niso.
Ne bom pametovala, kaj bi morali narediti. Odgovarjali bodo za svoja dejanja. So pa zamudili ogromno priložnost. Če bi sprejeli begunce, bi najbolje pokazali, da živijo to, kar govorijo. Dali bi dober zgled drugim župljanom. Gotovo bi veliko vernikov hotelo pomagati z vsem, kar bi potrebovali. Ker ljudje želimo biti dobri. Mogoče bi se tako še kdo drug opogumil za ta korak. Za mnogo ljudi je to, kar naredi župnik, alfa in omega.
Jezus je sam rekel – po delih jih boste spoznali. Ne po moraliziranju, ne po vzbujanju očitkov krivde, ne po še tako lepih besedah in pridigah. Po dejanjih. Besede so lepe, a sama vedno bolj verjamem dejanjem. Sama ne morem rešiti vojne v Ukrajini, prav tako ne morem pomagati vsem, prav tako je naše stanovanje majhno. Lahko pa naredim, kar lahko. To je v moji moči. Hvaležna sem vsem, ki pomagajo.
