Učitelj je bil še do nedavnega cenjen poklic. Pred sto leti je bil edini izobražen v vasi, po položaju takoj za župnikom. Imel je ugled in status. Večinoma so bili učitelji moški.
Sčasoma se je zgodila feminizacija poklica in ugled je začel drastično padati. Sedaj vsak misli, da zna bolje od učitelja. Čeprav ni bil nikoli v razredu dvajsetih otrok in med korono ni mogel hendlati niti svojega sončka.
Ker vem, kako naporen je ta poklic, me še toliko bolj prizadane kritiziranje učiteljev. Pred časom sem tako ulovila pritoževanje neke mame nad neko učiteljico. In njenim sončkom. Ta sonček je problematičen povsod. Ne uboga najbolj v šoli niti na interesnih dejavnostih. Vmes ko je kritizirala učiteljico je njen sonček skakal povsod in niti nje ni ubogal. Ampak seveda. Učiteljica je vsega kriva.
Seveda so tudi učitelji vseh vrst. Gotovo so med nami tudi sadisti. Večinoma pa ni tako. Želimo samo predati naše znanje. Prav tako na govorilnih urah želimo najti stik s starši. In ne boste verjeli-raje govorimo lepe stvari. Najlepša stvar je, ko lahko pohvalimo otroka, njegov trud in delo. Vedno pa pač ne moremo. Ne smemo lagati, samo zato, da vi ne boste užaljeni. Vi ste odrasli, morate biti pripravljeni slišati resnico. Naša naloga je, da jo zavijemo v celofan. Nihče ne sliši rad kaj slabega čez svoje otroke. Moramo pa biti iskreni. Starši lahko pač tiščijo glavo v pesek, mi ne smemo.
Za vas je vaš otrok vse. Za nas je samo eden izmed otrok. Imate ga radi. Vidite ga skozi rožnata očala. Mi ga vidimo drugače. Bolj realno. Bolj objektivno, ker smo na pravi razdalji- ravno dovolj blizu in ravno dovolj daleč.
Lahko nas tudi ne poslušate. Ampak problemi ne bodo izginili. In tak mali razvajeni sonček bo postal ena velika zmeda, ki je ne boste mogli obvladati.
Včeraj smo imeli v vasi proslavo ob dvestoletnici šolanja v našem kraju. Občudovala sem učiteljice. Kaj vse so naredile! Kaj vse so izvabile iz otrok! Koliko vaj,izdelave koreografije, scene je bilo za njimi! Hvaležna sem vsem dobrim učiteljicam tega sveta.
