1. NAČIN: Alkoholni kis in eterično olje. Glede na to, da sem trideset let živela brez mehčalcev in podobnih stvari, je bilo že to super. Sploh, če je bilo eterično olje močnega vonja – sicer malo manj… Na perilu pa se vonj ni obdržal dlje od sušenja. Ali pa sem bila samo preveč varčna. Kakorkoli, nekaj je bilo, ni pa bilo zelo učinkovito.
2. NAČIN: Dryer sheets. Podobno kot prvi način. Odišavljene krpice dodamo v stroj s perilom. Način za izdelavo dryer sheets si preberite tukaj. Kdo bi si mislil, kaj vse si vse izmislijo Američani in to tudi kupujejo.
3. NAČIN: Mehčalec. Kdo bi rekel, seveda. No, meni je bilo to dokaj novo. Na Blogsiju, smo dobili dva zastonj mehčalca Šampionke in tako sem prvič v življenju poskusila mehčalec. Vem, da se sliši nenavadno, a nekako nisem nikoli imela potrebe. Večinoma še vedno prisegam na korak ena ali dva. A kdaj, ko so kakšne res umazane in smrdeče cunje se občasno poslužim tudi mehčalca. Sicer se mi zdi vsakokratna raba mehčalca nesmotrna, da o embalaži in ekološkosti niti ne govorim. Če pa ga že morate kupiti, priporočam Šampionkinega http://www.sampy.si/Sampy.. Kot zero-wasterka se skušam čimbolj izogibati embalaži. A če že ne gre brez mehčalca, kupujte vsaj slovenskega. Kdaj je pač treba izbrati manjše zlo.
In tisti drugi mehčalec? Z njim sem razveselila taščo. Ja, kdaj ima to, da si bloger tudi svoje prednosti 🙂
Po novem sem vesela, ker lahko dobim mehčalec na rinfuzo v vseh bolj eko zavednih trgovinah. Tako, da embalaža ni več problem. Rabim ga pa še vedno bolj malo. Tudi mi ni v interesu da vsi dišimo po mehčalcu. Manj je več.