….so neizogibni. Pridejo zaradi tega ali onega. Ta teden je bil pester, ker je mož ostal v bolnišnici. Na začetku je bilo smatrano,da pride že hitro,a ta »hitro«se je razvlekel v teden.
In teden je bil res pester. Nekako sem skušala žonglirati z vsemi žogicami, a je vedno kakšna kje ostala. Poleg tega je bil edini čas zame-vožnja v službo. Najmlajša se je ravno ta teden odločila, da hoče biti pepelka in hoditi spati ob polnoči. Cel dan akcija. Non stop. Pa še ponoči vsaj enkrat.
Ampak to je življenje. Novodobni starši želijo svojim otrokom, da bi bili srečni. Pa je ta želja povsem nerealna. Kot je rekla tudi Vesna Vuk Godina pred leti. Če želiš, da bo tvoj otrok vedno srečen…vzgajaš narkomana. Ker ni možno biti srečen ves čas! So trenutki sreče. Je sreča v odnosih, sledenju ciljem. Je pa v življenju bistveno več tudi preprek, opravkov, plačevanja računov, sprejemanja kompromisov in vsega ostalega kar pač paše k odraslosti. Povsem razumem Piko Nogavičko, ki ni hotela odrasti.
Vesela sem, da bo kmalu tu torek ko pride mož nazaj. Vesela pa tudi, da sem videla kaj vse manjka če ga ni. Da sem videla da zmorem , če je treba vse ( sicer to morda pomeni, da hodim okoli z dvema različnima nogavicama), ampak ja, zmorem. Boljše kot da želimo svojim otrokom, da bi bili ves čas srečni, je da jim želimo, da bi bili trpežni. In kdaj si tega želim tudi zase. Težkih tednov pa je k sreči prej ali slej tudi konec.:)