Ponavadi skušam v svojih zapisih pokazati na sončne strani teh oseb. Že tako so bili praktično do včeraj odrinjeni iz družbe, zasmehovani ali nadzorovani, gledani z mnogo predsodki.
A kdaj se ne da gledati na ta način. Sploh danes, ko so bile meje mojega potrpljenja prignane do skrajnosti. V dežurstvu na drugem oddelku, kot ga sicer vodim.
Dan se je najprej začel s tem, da sem po parih risankah, le-te ugasnila. Temu je sledilo besno upiranje učenca z butanjem z glavo ob zid. Ja, resno. Hitro sem mu nataknila čelado. Takšno kot jo ima Dejan Zavec.
Ok. Potem je ena uporabnica hotela ven. Jaz pa jo nisem hotela pustiti, ker nisem vedela protokola. V odgovor na to, sem dobila vpitje, zmerjanje z določenimi besedami, ki niso za sem, in še piko na i-grožnjo z nožem. Poklicati sem morala SOS. Da je prišla še ena sestra in da sva jo umirili.
Po malici je na oddelek prišel še en učenec ki je ves čas vpil viu-viu viu. Enemu drugemu uporabniku je šel tako na živce, da bi ga skoraj pretepel, v sobi pa je skoraj prevrnil svoj televizor.
Ob vsem tem, je bilo ščipanje in praskanje tretjega učenca le mala malica.
Ampak potem je prišla večerja. Vsi smo se umirili. Učenka, ki je naredila popoldansko sceno se mi je opravičila. Povedala da ji je žal. Da je žalostna, ker jo je prizadel fant. Dobila sem objeme. Dobila sem smeh. Dobila sem pogovore in prijaznost. Spet je bilo vse vredu.
Otroci s posebnimi potrebami niso svetniki (čeprav jih dostikrat prikazujem v tej luči na svojem blogu). So ljudje in dostikrat imajo tudi veliko napak. Težje kontrolirajo svoje impulze. Veliko jih ima neugodne družine (pa da ne obsojam-tudi imeti takega otroka ni enostavno). Veliko staršev se loči, ker to prevelika preizkušnja za par. Dosti družin je tudi socialno šibkejših. Motnjam v duševnem razvoju se lahko pridružijo tudi duševne bolezni, agresivnost in čustvene in vedenjske motnje. Velikokrat se jih tudi ne vzgaja pravilno in se jim preveč popušča, ker se staršem preveč smilijo.
Tako da, je naporno. Morala sem napisati tole, ker če hočem biti iskrena, potem ne morem govoriti samo o lepih stvareh svojega dela. Še vedno pa rada delam z njimi. Ni vedno enostavno, a vedno je vredno. Kljub težavam mi je naš posebni svet še vedno všeč.
