Ta zgodba je zgodba o dveh mestih.In spreminjanju mojih
pogledih nanj.
Kot otrok sem bila zamejska gorenjka. Po mami gorenjka, a v
šolo sem hodila na primorsko. Tako so avtomatsko vse obvezne stvari pripadale v
eno primorsko mesto. Zobar, šola, vozniški izpit. Vse. In to mesto mi ni bilo
všeč. Z vsakim letom sem ga bolj prezirala. Ljudje v njem so se mi zdeli
robati, premalo nežni in še poseben dialekt mi ni bil všeč. Tako trd in
čudaški. Moj je bil vedno malo bolj poseben. Malo mehkejši.
V moji okolici pa je bilo tudi drugo mesto. Gorenjsko mesto.
Tam sem uživala. Tam sem imela same prijetne obveznosti. Tja bi šli po nakupih.
Tam sem imela sorodnike. Zdelo se mi je, da če bi
odraščala v tistem mestu, da bi bilo vse drugače, boljše. Zdelo se mi je, da so
tam vsi bolj prijazni.
Potem pa sem odrastla. In nekako sedaj po poroki lahko
končno rečem da sem uradno gorenjka. In
to mesto številka 2, mi je sedaj dokaj blizu. Ampak ugotovila sem da ni vse
zlato kar se sveti. To mesto sem ugotovil, ima največje zbirališče skinov v
Sloveniji. Ljudje so res zelo prijazni, a dostikrat je to samo hinavščina. Moj
mož,ki je veliko delal na vseh poštah po regiji, je rekel, da nikjer ni toliko
opravljanja kot tam. Da brž ko odideš s pošte, se začne. Tiste pošte torej raje sploh
ne prestopim. Hiše so super urejene vse v rožicah. Ljudje so večinoma zelo
verni. Obenem pa so iz svoje sredine izločili dom upokojencev. In navedli zelo neutemeljene
razloge. Dejstvo pa je, da ga pač niso hoteli imeti med seboj. Bi še
razumela, če bi šlo za odvisnike, ampak upokojence?Še dobro da ne bodo nikoli
stari. In tu se je zgodila tudi sodobna zgodba o Jožefu in Mariji,ki me je tako
razjezila da jo bom morala povedati v eni od naslednjih blogov.
In to moje osovraženo mesto, mesto številka 1? Vsak dan ga
bolj cenim. Ljudje so res bolj trdi in direktni, a vsaj vem pri čem sem. Mesto
je malo bolj messy, a ljudje so zadovoljni. Kot je opisal te ljudi en prijatelj
iz Ljubljane-to so ljudje ki ne jamrajo. In ja, ljudje so res malo bolj trdi,
tudi jezik je tak. So pač imeli trdo zgodovino, veliko hribov za obdelati in
potem ne moreš biti preveč mehak. A vedno bolj cenim to bluntness. Še
prodajalci v trgovinah niso tako prijazni. A so morda malo bolj iskreni. In z
njimi sem lahko tudi jaz bolj iskrena. In mi ni treba biti kar nisem.
Seveda je to posplošitev. A mislim da vsaj do določene mere
okolje res oblikuje ljudi. Nemci so pač na splošno bolj zadržani in italijani
bolj odprti. Vmes pa je možno vse..
