Tole je lanski zapis. Je pa aktualen. Letos smo 1.11 prestavili za nedoločen čas. Najprej je zbolela Mija, mož, potem pa še jaz. Danes smo vsi šele komaj sestavili. In ker smo imeli napovedan veliki obisk iz Amerike (o tem kdaj drugič), smo si danes vzeli čas za žive. Za mrtve pa si ga tudi bomo. Morda bo takrat ob prvi priliki še boljše. Vsi, ki so prišli na grobove le zato, da pokažejo svojo novo jesensko kolekcijo bodo že šli (in jih verjetno do naslednjega prvega novembra ne bo na spregled). Mrtvim je pa tako ali tako vseeno. Če pa jim je že mar-pa so verjetno veseli vsakega, ki se nanje še spomni. Ki se jih spomni v vseh talentih in posebnih potrebah. Kakršni smo pač vsi na tem svetu.
tole pa je lanski zapis
Če bi glasovala za najljubši praznik, potem 1.11 vsekakor ne bi bil med njimi. Vse do včeraj. Včeraj res nisem mogla biti slabe volje. Sonce je sijalo in nas razvajalo s prav septembrskim vremenom. Mala je tekala med grobovi in bila povsem očarana nad vsem. Rožice! Lučke! Teta! Ajda! Njeno navdušenje ni ponehalo niti med blagoslovom grobov (toliko slabše za naju, ko sva jo hotela pripraviti da bi bila tiho 🙂 )
Predvsem pa je bil dan lep, ker sem bila vesela obiska grobov. Lani nam z dojenčico kar ni uspelo priti do vseh. Zato se mi je letos zdelo, kot da sem spet srečala stare znance. Vsem sem se zahvalila za vse dobro, kar sem ga od njih prejela. Vesela sem bila,da z nobenim od pokojnih nimam kakšnih nerazrešenih zamer. Mislim, da sem se prvič zavedla kakšen pomen ima ta praznik. In kako terapevtsko je, da je nekje grob, kamor greš k tem ljudem še vedno lahko na obisk. Čeprav jih več ni.
Letos se mi zdi, da sem ta praznik še posebej močno občutila, ker je starka s koso trikrat potrkala na vrata bližnjih. K sreči se je v vseh primerih vse rešilo dobro in je samo malo opozorila nase. A kdaj je fino dobiti kakšno takšno opozorilo, da ne postanemo preveč zaverovani v samoumevnost vsega. Ker ni nič samoumevno.
Enkrat pa bo starka s koso definitivno prišla. Malo me je seveda strah, tako kot vse. Sicer pa niti ne. Ker sem kar pomirjena s tem, lahko o tem tudi pišem. Sicer bi mi bilo preveč težko. Želim si, da bi tudi sama enkrat napisala članek na temo kako bi želela umreti. To je naredila Manca Košir. Pogumna kot je, vedno ruši tabuje. In smrt je vsekakor še eden zadnjih tabujev,ki so ostali. Vsi ostali so že padli. A le če se s to mislijo sprijaznimo, lahko lepo živimo. Vse dokler ne bo tudi na našem kamnu zapisan še en nov datum.
Do takrat pa je grob zame le dober kraj za premišljevanje in postavljanje stvari v pravo perspektivo. Ob njem določene stvari niso več tako nujne. In obratno
