Vedno sem sanjala o tem, da bom mama. Ko sem bila majhna, sem imela svojega rožnatega dojenčka, ki sem ga vozila v svojem super rožnatem vozičku. Tako enostavno je bilo. Vedela sem, da bom enkrat tudi jaz mama. Verjela sem, da mi bo to šlo dobro od rok.
Ko sem bila večja, sem v Lady brala hvalnice o materinstvu znanih osebnosti. Njihovo življenje je z materinstvom ponovno dobilo smisel. Končno vedo, kaj je prava sreča! Njihov svet je zdaj popoln! Šele zdaj vedo, kaj je to brezpogojna ljubezen! Ker če je pisalo v Lady, potem bo že držalo.
Zato me je resnično materinstvo zajelo popolnoma nepripravljeno. Kot talca. Le zakaj mi ni nihče povedal o tem:
– da bom jokala med dojenjem, ker bo dojenje sprožilo mini depresivne enote?
– da se mi bo zdelo, da me nihče ne razume (ali pa si niti ne bom upala povedati svoje resnice, da me ne bi imeli za slabo mamo)?
– da bom ekstremno občutljiva in me bo vsaka malenkost spravila v dvome o svojih materinskih sposobnostih?
– da bom velikokrat komaj čakala, da bo ura sedem in s tem risanke?
– da bom popolnoma izgubila sebe, svoje interese, potrebe in želje?
– da me bo neprespanost spremenila v razdražljivo pošast?
Tega ti pač v Lady ne povedo.
Vse sijoče mame z Instagrama verjetno ne izkusijo vseh teh občutkov. Ali pa se le prekleto dobro pretvarjajo.
Bil je eden tistih tednov, ko se je vsega nabralo preveč. Neprespanosti, izčrpanosti, naveličanosti nad tem, da je dan enak dnevu. Vikendi so mi sveti, a vendar sem sama sebi še bolj. Moža obvestim, da moram iti. Da ne morem več.
In grem. Možu na vidno mesto pripravim vse najljubše igrače, najljubša oblačila (ker vsake pajkice za malčico pač niso v redu). Možu še napišem seznam domačih nalog in opravil ter grem.
Pol poti premišljujem, ali sem kaj pozabila. Potem premišljujem, kaj vse moram narediti, ko se vrnem. Potrebujem nekaj ur, da se res odklopim.
Ko se končno usedem ob morje, začnem jokati. Znova. Tako malo je treba, da pridejo solze. Le tokrat pridejo solze sreče. Končno znova dobim pravo perspektivo. Spomnim se majhnega telesca, ki se zjutraj privije k meni. Kako mi starejša hčerka skuša skuhati čaj, ko sem bolna. Slišim svoje besede tolažbe iz njunih ust. Nekaj kljub vsemu očitno delam prav.
Vmes me kliče mož. Pove, da je vse v redu, da naj me ne skrbi in da naj si vzamem toliko časa, kot ga potrebujem. In si ga res vzamem. Povem mu, da bom ostala kar do nedelje zvečer. Nikoli ne bo mogel razumeti vsega bremena, ki ga nosim, če ga ne bo naložil na svoja ramena.
Ne da se mi več biti super mami. Dovolj dobro bo moralo biti dovolj dobro.
