Res dolgo časa sem potrebovala da sem si to priznala. Skoraj 30 let. Pričakovanja družbe o tem, kaj se spodobi, kaj je dobro in kaj je treba, so kdaj tako močna, da te povsem poskrkajo vase. Toliko, da sploh ne pomisliš kaj je TEBI všeč in kaj si TI misliš o tem.
Tako smo dostikrat ravno introverti tisti, ki kompenziramo. Hočemo biti všečni in tako delamo stvari, ki sploh niso za nas. Kot introvert sovražim množice, vseeno pa sem šla živeti v študentski dom, kjer si nonstop obkrožen z ljudmi. Še dobro, da je imel dom atrij, kamor sem se lahko umaknila na vsake toliko časa. In očitno sem samo jaz v celem študentskem domu imela to potrebo.
Prav tako sem čutila čisto drugače glede žurov kot večina. Ne rečem, da sem v študenstskih letih ravno trpela na njih. A vsekakor nisem na njih tako uživala, kot večina okoli mene. Najboljša stvar vsakega žura mi je bil vedno čas po žuru. Takrat sem še uro premišljevala o dogodku še kaj pojedla ali brala. Uživala v ponovnem miru. Pa sem takrat pomislila, da mogoče to ni ravno moj cup of tea? Ne. Saj vendar ja vsi uživajo v tem! (in tako moram seveda tudi jaz).
Dejstvo je, da introverti živimo v ekstravertiranem svetu. Dejstvo je, da je nemogoče se izogniti vsem dogodkom, ki niso ravno po našem okusu. Introverti se moramo v tem svetu nekako znajti. Kdaj tudi vidimo, da ni vse tako grozno, kot si mislimo. But sometimes it sucks.
Vsekakor pa je razkošje, ko se končno slišiš. Ko zavrneš kakšno stvar. Ko vidiš, da v določenih situacijah sploh nisi sproščen in da ti morda ustreza kdaj drugega. Dragoceno je, ko ti ni treba igrati ekstraverta, ampak si lahko to kar si.
Še vedno bi bila kdaj raje ekstravert. Lažje bi mi bilo. Sicer pa je povsem fino biti introvert. In sedaj se grem introvertirati na visečo mrežo. Pa lahko noč.