Sem en mičken Charlie Hebdo
Res težko rečem, da sem Charlie Hebdo. Ampak odkar pišem blog, sem vsaj minimalno tudi sama povezana s svobodo govora. Sicer nekaj podobnega kot so ene misice v Lady »pevke« (pa čeprav nisi nikoli slišal zanje), povezane z U2 in Laibach. Ampak ja, nekaj čisto majhnega me le povezuje tudi s tem Charliejem.
Niti približno se ne moreva primerjati po risanju. Sama znam narisati le rožo. Niti po drznosti. Upal si je očitno narisati vse, kar mu je padlo na pamet. Ne glede na to, komu bi se utegnil zameriti. Sama niti približno nisem tako pogumna. Šele pred kratkim sem svoje misli spravila med širšo množico. Prej sem pisala skrita pod psevdonimom.
Sedaj ko pišem blog, pa sem mu vsaj malo podobna. Čeprav se še vedno samo-cenzuriram in nisem žaljiva. Pomembno pa mi je, da lahko pišem. Da o stvareh,ki so mi pomembne razpravljam tudi na ta način in potem svoje misli pošljem v svet. Vedno se najde kdo, ki me pohvali, ki me z všečkom poboža. Verjetno pa se s pisanjem tudi komu zamerim. Komu ki želi, da bi razmišljala drugače. Ali ki si želi, da bi razmišljala tako kot sem včasih. Verjetno je vsaj eden ki mu grem na živce. Tudi Charlie jim je šel. In je potem res šel rakom žvižgat. A ostal je zvest samemu sebi. In to je največ kar lahko storiš. Mislim da je enako pri vseh kreativnih stvareh. Ne pišeš ali rišeš le ti. Kdaj se mi zdi, da bloga ne pišem sama, ampak da blog piše mene. Da so mi dane ideje kot dar in da te ideje potem posredujem naprej. In verjetno je bilo pri njemu podobno. Sploh če je to iskreno počel.
Edini problem ki sem ga imela pri vsem tem je bilo, da kritiziral tudi religijo. Jaz pa sem tudi vernik. Sicer ne ultra ortodoksni in fanatičen, bolj liberalen, a vseeno-vernik. Ni me ravno prizadelo, ni mi pa tudi bilo vseeno,ko sem npr. videla podgano v Marijinem naročju (Strelnikoff) in zažiganje križa v Strunjanu. Ene stvari mi v svetu, kjer ni nič več sveto, še vedno ostajajo svete.
Premišljevala sem torej,kako bi rešila to dilemo. In je dokaj preprosto. Če kdo kaj ustvari, pa je nekako proti moji religiji, to vsekakor ni moj problem. To je v prvi meri problem lastnika. Če dela nekaj res narobe, in če Bogu to res ni všeč- no, ga bo že on kaznoval za to. Morda pa se bo nasmejal. Kdo ve, morda ima celo smisel za humor. Vsekakor ne rabi mene, da ga pokončam zaradi tega.
Če pa je kdo kreativen, satiričen ali kaj podobnega čez nas kristjane, pa ne vidim v tem nič narobe. Smo samo ljudje, polni napak. Ki jih dostikrat lažje vidijo drugi. Še posebej ker imamo velika merila, naši rezultati pa so dostikrat majhni. Na žalost velikokrat govorimo eno, delamo pa drugo.
Počivaj v miru Charlie H.
