Vedno mi je bila všeč fotografija. Nekaj časa prej seveda slikarstvo. Spomnim se ko sem se nekje v tujini v muzeju kar dotaknila prvega videnega Picassa. Tako na skrivaj, da ne bi kdo videl. Ampak potem je na prestol sedla fotografija. Ker je bolj vsakdanja. Če bi se kdaj že ustavila v Konzorciju bi najraje pogledala kakšno knjigo fotografij. Ker so fotografije povedale veliko v zelo kratkem času. In ujele vse spektre človeških čustev.
Letos sem tudi sama zajadrala med odtenek bolj zahtevne fotografe. Kupila sem si svoj prvi DSLR fotkic. Rabljen. In je super. Počutim se kot pravi fotograf, čeprav me od njih ločijo še celine.
Tokrat v blog dodajam samo nekaj slik z gradbišča v berlinu. Namesto da bi gradbišče prelepili s plakati reklam, so jih s fotografijami klasičnih mojstrov. Ni slaba ideja.
Konec koncev je zato uspešen tudi Facebook. Zaradi fotk. Niti ne zaradi dostikrat na pol razumljivih objav, temveč zaradi fotografij. Ker vsi radi malo špegamo kaj se dogaja pri sosedu.
dve babici prvič na izletu v tujini
Tukaj pa prilagam se en link do strani. Kot je napisano, fotografije so res powerful. Pripravite si robčke
http://www.buzzfeed.com/expresident/most-powerful-photographs-ever-taken
