… je, da je od takrat minilo že mnogo let. Večina prič je že mrtva, je pa še živo sovraštvo, ki si ga generacije kot baklo podajajo iz generacije v generacijo. Tako kot delajo to tudi v Armeniji. Leta 1915 se je zgodil velik genocid s strani Turkov. Zgodbo o tem vcepljajo mladim generacijam, da ne bi pozabile. Seveda potem vsi sovražijo Turke. Čeprav ti Turki iz leta 2021 niso isti Turki, kot so bili leta 1915. Še jaz nisem več ista, kot sem bila pred desetimi leti. Še dobro.
Če koga zanima resnično stanje v Dražgošah, naj si prebere diplomsko delo Petre Lušina o pričevalcih ene in druge strani iz Dražgoš. Resnica je vedno kompleksna. Na koncu obvelja zgodba zmagovalca, se pa zadaj skrivajo še vse druge zgodbe. Vsaka vojna neizogibno prinese tudi krivice, verjetno jih je naredila tudi ta bitka. Poleg tega njihova bolečina ni bila slišana, ker pač ni bila na pravi strani. To jo je še podvojilo. Vsekakor pa negovanje in pestovanje bolečine ter njeno ujčkanje niso prava rešitev. Vsem se dogajajo krivice. Če se ukvarjamo samo z njimi, je lahko naše življenje grenko – bolj kot bi bilo treba.
Resnica o Dražgošah je predvsem ta, da je vse to s partizani in domobranci že malo patološko. Odrastite že enkrat. Pojdite k psihoterapevtu, psihoanalitiku, angelski terapiji. Kamorkoli že. Ne prenašajte teh zamer na svoje otroke. Naši dedki so naredili najbolje, kot so znali. Glede na informacije, ki so jih imeli. Ravno tako kot delamo zdaj cepilci in proticepilci. Odločamo se glede na informacije, ki jih dobimo. Nekateri jih iščemo pri zdravnikih, drugi na Facebooku. Čas bo pokazal, kdo ima prav.
Moja dedka sta se bojevala na čisto drugih straneh. Oba imam rada. Amen.
It is 2021. It is time to move on. Mladi potrebujejo službe, stanovanja, možnosti, da si ustvarijo družine.
Resnica o Dražgošah..pojma nimam. Vesela sem, da mi ni bilo treba iti skozi take grozote. Naj tako ostane.
