Tole sem brala prvi večer na morju. Mija je že spala, mož tudi. S terase se je videlo morje in lučke Rijeke in obmorskih mest. Jaz pa sem brala. Tudi tole. In se jokala zraven.
Mame otrok s posebnimi potrebami, so mame, kot me. Obenem pa zame tudi velike ženske. Prilagam razmišljanje Petre Grainer, ene velike mame. Objemite svoje otroke in bodite hvaležni, če gre z njimi vse tako kot mora.
http://www.zavod13.org/blog/zensko-vnebovzetje/
V nebo me vzemi, sem si mislila vsaj 1x v življenju in na lastni koži čutila peklenske muke. Materinski niz čutenja je večplasten. Ponuja naravno prebohoteno srečo na tistem mestu, ko se ti rodi otrok ali v večih etapah filmske noči čarovnic. Ko sem Sofio dala krstit, takrat na hitro še v Ljubljani z naglico cunamija, bi lahko imela pred očmi samega Abrahama, ki je daroval svojega sina. Kaj sem hotela jaz, ki nisem imela le edinke, temveč na smrt rojeno deklico, ki so ji bile v tisti noči štete minute? Amen sem rekla takrat, ko smo končali ganljiv obred. Tako iskren in poln ‘zgodi se’, ker sama nisem imela več niti trohlice moči, da bi se bojevala še naprej. Marijo sem najbolj začutila šele ob tistem zadnjem. Saj, če je amen prinesel drobtinice miru, da sem vsaj sedla, potem sem kot ona sama sprejela detece pač takšno, kot mi je bilo dano. Nepopolno, zmotno za ta svet, predvsem pa se ne bi smelo sploh roditi. Za božjo voljo, tako ste tudi rekli. Kako je poglede drugih čutila na sebi Marija vedo tudi matere avtistov ali aspergerjevih majhnih otrok, ki niso po ‘jusu’. Tako smo rekli včasih za vse mogoče odklone od družbe. Geniji, ki se skrivajo za plahimi očmi, ki pogleda ne morejo obdržati. Če vpraša kdo mene je bila čudežna prav ona. Dajte no, kako lahko mulc prebuja mrtve in to takšne, ki so že dišali po nekaj dnevni smrti. Jaz gledam matere, ki stojijo ob prezgodaj rojenih otrocih in držijo svoje dlani na inkubatorji, njihovi otroci pa medtem pridno rastejo. In druge, ki priletijo v bolnišnico takrat, ko otrok že nekaj minut ne diha. Zdravilne so roke teh mater in čudeži se dogajajo na vsakem koraku. Takrat, samo takrat, ko majhna duša sili k pokoju, pa srca popokajo po dolgem in počez. Tolažbe ne najde ne v blagoslovljeni vodi, niti spovednici. Dasiravno jim rečemo, da bo čas zacelil rane in da bo bolje, veliko bolje, kot je ta hip spoznavam, da je po letu dni še huje. Je to sploh mogoče? Živeti z izgubo tega, ki je bil svoj čas del tebe. Marija že ve in mnoge ženske tukaj zunaj prav tako. Vsemogočna je ženska in tudi sreča je prav tako poženščenega spola. Marijino vnebovzetje bi moralo biti materinski praznik, saj kot pravijo, je ona sama večna ljubezen. K spoved pa bi poslala vse duhovnike, ki moralizirajo v spovedanicah za ta ali oni nesprejem novega življenja, pa o družinskem življenju vedo le tisto, kar so v otroštvu doživljali sami. Kakšna je tolažba takrat, ko bi ji župnija morala dat varno zavetje pred nasilnim možem, pa jo pospremijo le z idejo o dosmrtnem zakonu. Koliko trpečih ženskih src najde prav tam varno zatočišče? Lepo vas prosim. Tudi ženska ali predvsem ta potrebuje negovalce in nosila. Pa eliksirje za nove moči, da vstane takrat, ko misli, da ji je usoda tla že povsem odrezala od stopal. Marije pa prebujam v rokah pediatrinj, dušah psihologinj, znanju terapevtk. Kličem vse sestre ne po krvi ali poklicu, da so ob teh ženskah takrat, ko so same. Naj bodo ob njih skupaj s svojimi prebodenimi srci. Obtoževane Marije Magdalene, da jočejo z njo in se borijo zoper idealizirane poglede tam na drugi strani ceste. Sočutja potrebujejo in podpore, ne moraliziranja za zidovih cerkvenih dostojanstvenikov.
Me smo vsemogoče in čudeži se rojevajo v naših mogočnih maternicah. Dajemo življenje preko srčnih grudi in odpuščamo na veliko, kot to zna le peščica. Negujemo bolna telesa, umivamo umrla stopala in verjamemo, da si najboljše zaslužimo že danes. Če sem že v tem življenju čutila spone pekla, pa ne zavoljo lastnih grehov, temveč ob bolečini posebnega materinstva, potem vem, da so tukaj tudi nebesa. In to ne šele po moji zemeljski smrti, temveč že kar za ovinkom.
