Sedaj ko je umrla babica, sem veliko razmišljala tudi o žalovanju samem in predvsem o tem, da imam pravico žalovati.
Pravico imam do solz. Lahko se zjokam 10krat na dan ali samo enkrat, ali sploh nikoli. Toliko časa kot bom rabila.
Pravico imam, da sem žalostna. Res je imela 95 let. Res je trpela relativno kratek čas. A vendar ljudje nismo samo racionalna bitja. Nihče mi ne bo s takim veseljem stisnil roke. Nihče ne bo tako močno molil zame. Nihče me ni imel tako brezpogojno rad, kot te lahko ima le babica. Doživela sem izgubo in razumljivo je, da jo pogrešam. Vsak dan bom manj žalostna.
Pravico imam,da o tem pišem. Sem blogerka. Nisem našla jaz bloga, ampak je blog našel mene. In zakaj ne bi pisala tudi o tem? Tudi to je del življenja. Zdi se mi, da družba pričakuje molk ravno od tistih, ki gredo skozi najhujše preizkušnje. Kdor je reven, kdor izgubi otroka, kdor ima duševno bolezen in še mnogo drugih s preizkušnjami. Ne samo, da gredo skozi težko preizkušnjo, o tem naj bi še molčali. Zakaj že? Zato da drugim ne bi bilo neprijetno? Če zmorejo oni, jih zmoremo tudi mi poslušati in prenesti malenkostno nelagodje. Zato bom pisala o tem, dokler bo to potrebno. Tudi zato, ker nočem da gre v pozabo.
Pravico imam, da si vzamem čas. Morda bo konec mojega žalovanja že naslednji teden, morda čez mesec. Vzela pa si bom čas. Njeno življenje je bil dar in sploh tako dolga pot. Tako je dar tudi žalovanje. Solze mehčajo dušo, zavemo se minljivosti. Žalovanje nas dela bolj mehke. Na koncu tega procesa ne bom več ista. Predvsem pa bom malo pohitela z obiski mojih starejših sorodnikov. Da mi ne bo žal.