Ta teden sem imela zelo romantične predstave, kako bo vse potekalo. Prejšnji teden smo, z enomesečno zamudo, vse pokosili. Ja, en mesec kasneje, ker je bilo letos vreme res grozno. Vreme nam je tako že vmes omogočilo kakšen prost dan. Vseeno pa to ni isto, če veš, da nad teboj še vedno nekaj visi.
Tako sem za ta teden vedela da bom prosta. In sem si predstavljala. Da bom šla z dekleti kaj na igrala. Pa na kaj kulturnega, pa na obisk k stari teti.. Pa še in še. Potem pa je najprej zbolela ena, potem še druga in mož. Sreda je bil dolg dan. Kar vleklo se je in komaj sem čakala da bo ura 7, da bo pol ure risank za hčerki in pol ure miru zame. Zato sem se še toliko bolj veselila včerajšnjega koncerta. Da si malo prezračim glavo in pustim smrklje, bruhanje in vročino možu.
Potem pa se je Laura zbudila ob 4h in vidim možev sms. Da ima 39 vročine. Saj vem, da ni bil nič kriv. Saj vem, da so še hujše težave. Ampak sploh se nisem mogla razvedriti še celo dopoldne. Spanje 4ur v kosu tudi ni pomagalo. Tako jezna sem bila na cel svet. Ampak svet je pač takšen. Stvari ne gredo vedno po načrtih. Stroji se pokvarijo, ljudje umrejo, se poškodujejo, pridejo naravne nesreče. Lepo je da imam plane. Ampak nihče mi ne more garantirati da bo šlo vse po njih. Najpogosteje je namreč bolj ravno obratno.
Ta teden mi tako mogoče ni dal tistega kar sem si želela. Mi je pa dal vedeti, da lahko žongliram z vsemi žogicami, ki mi jih bo natrosil. Tudi če jih bo veliko. Zmorem. In to je najbolj važno.
