O odrekanju v dobro otroka sem premišljevala že med nosečnostjo. Bila sem na glukoznem testu. Ker sem bila takrat velik sladkor-holik, sem se en teden prej odrekla sladkorju.
In sem premišljevala… Lahko zavzamem držo: “Joj kako sem jaz uboga, kaj vse delam za tebe dojenček”..
ali pa: “Z veseljem se odrekam sladkorju, ker vem, da bo to dobro zate”!
Otroke je seveda treba navajati na hvaležnost in majhni otroci s tem nimajo težav. Problem se pojavi v puberteti, ko se zdi, da nam otrok ni hvaležen. Pa nam verjetno je. Le njegova potreba, da se postavi na svoje noge je tako velika.
Zato se mi zdi stavek: “Poglej kaj vse sem naredila zate.” sporen. Mi smo se odločili za otroke. Mi smo jih hoteli imeti. Lepo je, če so nam hvaležni, pa tudi če nam niso. Mi smo to naredili zanje in če smo jih dobro vzgojili, bodo tudi oni imeli otroke. Tako nam bodo vrnili vse za nazaj.
Alenka Rebula je prav tako zelo lepo napisala v zadnjem članku. Kar dajemo, moramo dati iz izobilja, iz vse svoje ljubezni. Sicer je bolje, da ne. Ker se bomo začeli sicer počutiti kot nekdo, ki se žrtvuje. To pa ni osnova za noben zrel odnos. Dajajmo iz ljubezni. Naši otroci si to zaslužijo.
