Rada sem mama. Tudi ta vikend, ko moža praktično ni bilo nič doma zaradi gasilcev,mi ni bilo težko ostati sama z malo (pa da ne pozabim omeniti tudi pomoči tašče. Brez pol urnega »babi bonusa«,bi bila morda manj navdušena nad vsem).
Kakorkoli že. Ko človek pride enkrat v trideseta, se začnejo vrstiti dojenčki iz vseh strani. Če se seveda niso že prej (in če seveda pari nimajo problemov na tem področju).
Potem pa so tu še druge ženske. Ki nimajo težav z zanositvijo. Ampak preprosto nočejo imeti otrok. Prvo takšno sem spoznala že med študijem. Že takrat je vedela, da ne bo imela otrok. Da hoče imeti kariero. Da noče imeti strij in vseh drugih nevšečnosti ki pridejo s tem. Da hoče potovati in imeti fanta le zase.
Takrat se mi je zdelo takšno premišljevanje otročje. In egoistično. Kar malo sem jo obsojala zaradi tega.
Potem sem tekom življenja spoznala še druge samske ženske. Vse so imele različne razloge, zakaj se niso odločile za materinstvo. Nekatere je bilo strah, da ne bi bile dobre mame, nekatere se preprosto niso videle v tem.
Sedaj nasprotno od tiste prve, cenim njihova mnenja. Občudujem njihov pogum (ker s tako odločitvijo vsekakor gredo proti toku). To je njihova odločitev in jo spoštujem. Še vedno potihoma upam, da si bodo premislile (ker vem, da bi bile super mame in ker vem, da bi posredovale naprej unikatne potomce), a spoštujem. Otrok je res super stvar. Sama sem vesela, da sem lahko mama. A nikogar ne bi hotela siliti v to. Otrok je tudi ogromna časovna, energijska in finančna investicija. Za vsaj 20 let.
Svet rabi mame. Da skrbijo za nov zarod in temu posvetijo vse svoje moči. Svet pa rabi tudi tete. Ki se lahko brez zadržkov in skrbi igrajo s tvojimi otroki. In ki z vsem dodatnim časom, ki ga imajo, rešujejo svet.
