Poezije nikoli nisem kaj prida marala. Prej obratno. Seciranje poezije mi je vzelo vsako veselje do nje.
Dokler nisem našla “the poezije”.
Bilo je čisto preprosto. Prvi dan faksa. Strah, kako se bom ujela v novih razmerah. Takojšnja povezava s gručo sošolcev. In za konec dneva-ura zame. Po koncu pouka sem šla v knjižnico. In bila očarana. Vsi so nekaj študirali. Prostor je bil jasen in svetel. Našla sem nov dom. Povezavo s sošolci s katerimi smo ostali prijatelji vse od prvega dneva in knjižnico ki je bila moj novi drugi dom.
Ko sem tako tavala med policami, sem naletela na drobno knjižico. Ko sem v njej naletela na eno pesem sem obstala. Svet se je ustavil za par minut. Bila sem v času, ko še sama nisem vedela kaj naj z vsemi občutki o Ameriki kjer sem bila tisto poletje. Kot bi bilo moje življenje snežna krogla, ki jo je nekdo stresel, snežinke, pa bi potem še kar naprej priletavale. Potem sem našla pesem Tomaža Šalamuna in vse se je nekako uredilo. Nekdo me je razumel.
Lani sem bila na delavnici pisanja v ustanovi ki ima (naključje vseh naključij) ime po Šalamunu. Kar nasmejala sem se, ko sem se spomnila na to prvo njegovo pesem, ki me tako povsem začarala.
Delavnica je bila super. Še bolj super pa je bilo to, da sem po njej začela pisati pesmi. Kar tako.
Tako kot sem bila presenečena nad to prvo pesmijo, ki mi je približala svet poezije, tako sem bila tudi presenečena nad tem, da so v meni tudi pesmi. Kdo bi si mislil.
Mogoče pa to sploh ni naključje, in se Tomaž Šalamun nekje zgoraj smeji na vse pretege.
Kdo bi vedel.
