Najprej sem bila jokica. Huda jokica. Potem pa se človek nauči. Prejema signale iz okolja in ugotovi, da jokanje ni ok. Je že tako, da ima vsaka familija neke stvari, pri katerih jim je nerodno. In očitno so bile to pri nas solze. In tako sem počasi, te svoje solze skrila. Sčasoma sem postala tako dobra v tem, da jih ni bilo več. Ko mi je umrl dedek nisem jokala. Preprosto nisem več znala.
Solze so nato spet prišle med bivanjem v Ameriki. Morda sem imela domotožje, morda so me dajali hormoni, depresija ali karkoli. Bilo mi je težko. Še vedno mislim da je bilo to najlepše leto, bilo pa je tudi najbolj naporno leto. Počasi sem dobila solze nazaj.
Sedaj tako spet jokam. Za vsako figo. In mi je všeč. Lažje grem naprej, lažje predelam stvari. Papež Frančišek je ob vseh prebežnikih v Lampedusi, ki so na svoji poti umrli, rekel naj ne pozabimo na solze. Solze pomenijo, da nismo še povsem otopeli in da nam stiske drugih še pridejo do živega.
Sedaj, ko je pred menoj še en pogreb, ne čutim potrebe, da bi bila močna. Pomembnejše mi je, da sem v stiku s svojimi čustvi. Solzam puščam prost vstop, si jih pa seveda ne želim. Razen solz sreče pa so dobrodošle – kadarkoli… 🙂
