Storila sem napako. Zamešala sem datume. Kako se zdaj nagovarjam?
Se zmerjam? Repenčim nad sabo? Se tolčem po glavi?
Ali razumem svojo človeškost, pozabljivost, zmedenost, občasno zasutost z dražljaji? Si položim roko na srce in se nagovorim s toplino in razumevanjem?
Kako bi rada govorila s svojim otrokom? Kako bi govorila s svojo najboljšo prijateljico?
Tole sem ukradla s strani Ane Pavec. Lepo piše, priporočam. Me je res nagovorilo.
Ta teden sem bila nasploh kot zmešnjava na dveh nogah. Trikrat služba še popoldne, delo doma, mala, gospodinjstvo, priprave… V vsesplošni množici vsega sem naredila kar nekaj napak. Zato me je tole Anino razmišljanje nagovorilo. Kako res govorim s seboj ko delam napake. Razumevajoče ali obsojajoče? Žal prevečkrat slednje.
Sicer mi pri vsem razumevanju pomanjkljivosti pomaga moj poklic. Ker delam s posebnimi potrebami drugih, lažje razumem, da jih imam tudi sama. Najdevanje svojih šibkih točk boli, je pa tudi zdravilno.
Zato skušam biti hvaležna za vse. Za svoje talente in pomanjkljivosti. Ker smo pač vsi tako narejeni.
Upam, da mi nekoč le rata priti na zeleno vejo..In da uredim vse stvari, ki jih še delam. do takrat pa hvala vsem za potrpežljvost 🙂
