Ta zapis je iz mojega dnevnika, ki je nastal že med šolskim letom. Sedaj je malo bolje, ker imam preprosto manj stvari za misliti in je tudi manjša verjetnost da kaj pozabim. A pozabim še vedno kaj. Ker sem to pač jaz 🙂
Joj, razstresenost..
Že pred porodom sem bila malo raztreščena. Sedaj je pa le še huje. Kaj vse sem npr. pozabila prejšnji teden? Pozabila sem nekaj povedati staršem v šoli. V avtu sem pozabila denarnico, kar sem seveda ugotovila šele na blagajni. V šoli sem pozabila zvezek z vsemi mojimi zapisi. Sedaj me v omarici v šoli čaka tudi fotkič. Na šoli kjer smo imeli predavanje sem pozabila telefon. K sreči me je tam počakal.
Ja, in to samo v enem tednu.
Edina pozitivna stvar vsega tega je..večje razumevanje do drugih. Ja, kdaj je tudi obratno. Kdaj te pri drugih motijo ravno tiste stvari, ki jih sam ne znaš. Največkrat pa je tako, da razumeš. Ko je ena od oseb nekaj pozabila prejšnji teden..seveda nisem mogla biti jezna. Kako bi le bila, če pa sem sama tudi pozabila toliko stvari?
Tako da ja. Najpogosteje hodim okoli kot raztreščena kura (besede predavateljice s katerimi se povsem identificiram). trenutno mi še najbolj pomaga rokovnik in google calendar. A če vanj ne zapišeš, ti seveda ne more. Bom pa kljub temu še vedno gotovo na kaj pozabila-da bo življenje bolj zanimivo. In da bom bolj razumevajoča do ostalih zgubic.
