Bila sem na protestih. Prebrala sem tudi komentarje pod članek o stavki. Bolje bi bilo če jih ne bi. Koliko gneva! Kot da smo krivi za vse in bi bilo najboljše, da smo na minimalcu. O slovnični pravilnosti stavkov pa raje ne bi. Bi moral še marsikdo teh piscev še malo v šolo 🙂
A protesti so načeloma dobri. So začetek sprememb. Cela religijska ločina se imenuje po tem. Pomembno se je upreti, vsaj kdaj pa kdaj. Sem potomka partizana, prekomorca. Praznujemo dan upora. Pomembno se je ne ukloniti. In mi kot majhen narod se nismo. Pa čeprav bi bilo to lažje. Slovenski jezik smo kot punčico očesa prenesli skozi vse viharje. Skozi vse “qui si parla soltanto italiano”, skozi vse čedermace, ponemčevanja. Ostali smo kot narod, ker smo bili ravno dovolj uporniki. Sicer bi se že zdavnaj zlili z večjimi narodi. Tako bi bilo lažje.
Čisto iskreno sem s plačo zadovoljna. Če nam pripada več, je prav, da dobimo več. A bolj pomembno od denarja mi je ta občutek skupnosti. Občutek, da smo skupaj v tem. Da se skupaj borimo za nekaj. Branimir Štrukelj, me spominja na vse učitelje, ki so verjeli vame. Kdaj več kot jaz sama. Tudi sama bi rekla, da je že vredu. Ne maram konfrontacij, ne maram se komu zameriti in zavoljo miru, bi sama gotovo popustila. On pa ne. Trmast je in bori se za nas. In če se on bori, je najmanj kar lahko, da se tudi jaz borim z njim.
Za vse privilegije sedanjosti se je nekje nekoč nekdo boril. Čisto nič ni samoumevno. Nekdo se je boril za to, da delamo le 8 ur. Ženske smo se borile za to, da sploh lahko volimo. Ženske smo si priborile možnost, da sploh lahko same odločamo o tem koliko otrok in kdaj jih bomo imele. Da Martina Luthra Kinga in Gandhija sploh ne omenjam.
Ponosna sem, da sem bila včeraj del tega. Čeprav en čisto majhen delček. Še bolj ponosna pa sem na vse otroke, ki so včeraj stavkali v ameriki. Proti pištolam. Ki so pomorile že vse preveč otrok.
Nikoli ne zaspimo. Vedno se borimo za stvari, ki so tega vredne. Če sami niste zadovoljni s svojo situacijo, ne zlivajte gneva na učitelje, ki samo zahtevamo, kar nam pripada. Uprite se tudi vi. Mi vas bomo pri tem podprli. Morda uspe tudi nam v naših prizadevanjih, še bolj pa upam da uspe tem otrokom.