Nikoli nisem marala poezije. Šola mi je priskutila poezijo, zdelo se mi je, da za večno. Nisem imela slabih učiteljic. Ampak vse tisto seciranje, kaj je pesnik mislil s tem in s tem stavkom. Jamb, rime a b ab..Vse to ni poglobilo želje po poeziji, prej obratno.
Mislila sem, da bo tako tudi ostalo.Potem pa sem enkrat naletela na Nežo Maurer. Na eno majhno knjigico iz 70 let. Od takrat poezijo ljubim. Ne vse. Veliko poezije mi je še vedno preveč daleč . A vedno znova najdem kakšno pesem, ki se me dotakne.
Mislim, da večina ljudi nima pravega odnosa do poezije. Kar pa je škoda. A mislim, da samo niso našli prave poezije zase. Poezije so priročne, kratke, zgoščene. Pravzaprav idealne za današnji čas, ko nam zmanjkuje časa za dolgo branje. Obenem pa so možnost za soočanje s seboj. Za introspekcijo.
Res bi bilo žalostno, če bi vzeli knjigo v roke le 8.2. Prav tako se poezija ni končala s Francetom Prešernom.
Carl Sandberg SREČA
Spraševal sem profesorje,
ki učijo o smislu življenja,
naj mi povedo kaj je sreča.
In šel sem k znanim proizvajalcem
ki gospodujejo nad delom tisočev ljudi.
Zmajali so z glavo in se posmejali,
čes da jih imam za norca
Nekega nedeljskega popoldneva
pa sem se sprehajal ob reki Desplaines
in videl gručo Madžarov pod drevesi
z ženami in otroki s sodčkom piva
in harmoniko