…je nastala iz rok mame enega takega otroka. Ko sem jo prebrala, se mi je kar zazdelo, da jo moram objaviti tudi tu. Na facebooku gredo vse objave tako hitro mimo. Tukaj na blogu, pa mi stvari ostanejo.
Tudi sama imam v razredu enega takega otroka. Je moj učitelj. In jaz se učim. Vsak dan kaj novega
Veseli me, da ljudje o enih stvareh kar nismo več tiho, kot smo bili včasih. Tudi starši teh otrok so bili vse predolgo brez glasu. Dobro pa je, da se lahko njihov glas sliši. Je boljše biti tiho o politiki (in o tem kaj se je dogajalo v baru/big brotherju/in kar je še podobnih nebuloz.
tole je pa od nje…https://www.facebook.com/pravposebno?fref=ts
Čeprav imamo starši otrok s posebnimi potrebami relativno debelo kožo, še zmeraj zaboli, ko kje slišim ali preberem, da so naši posebni otroci samo rastlinice, da so njihovi dnevi eno samo trpljenje in da tako ali tako nimajo nič od življenja. Da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo.
Vsem tistim bi rada na glas zakicala – moj otrok ni rastlina! Joče, se smeje, posluša, se oglaša, se pači, na svoj način izraža celo paleto čustev.
Je res životarjenje, če si sicer priklenjen na voziček, vendar obdan z ljubeznijo, ki jo brezpogojno vračaš nazaj? Če morda ne znaš govoriti in sam skrbeti zase, znaš pa s svojim nasmehom razsvetliti prostor?
Ali je životarjenje to, da brez pomisleka sodiš o življenju nekoga, v čigar čevlje ali bližino nisi stopil nikoli, hkrati pa pustiš, da tvoje življenje teče mimo, ne da bi ga sploh dobro živel?
Z gotovostjo lahko zatrdim, da ga ni očeta ali matere na tem sveti, ki bi si želel, da se mu rodi otrok s posebnimi potrebami. Ga ni.
Če pa se ti takšen poseben otrok rodi, ga sprejmeš in ljubiš brezpogojno, ker je to nekaj najbolj naravnega. To je tvoj otrok. Je otrok! In ne rastlina, za katero bi bilo bolje, da je ne bi bilo
