Moj prvi otrok in spanje? Kot bi zadela na loteriji. Od porodnišnice naprej je dojenčica spala vsako noč. Sicer je hodila spat pozno, ampak tudi jaz sem bolj nočni ptič. Spala pa je še dve uri popoldne. Kljub temu sem bila utrujena, ker biti prvič mama je res velika prelomnica in pač ni enostavno.
Druga hčerka pa je bila nekaj popolnoma drugega. Po približno treh letih se je vse normaliziralo, do takrat pa je bilo kar naporno. Velikokrat je hodila spat kot pepelka – ob polnoči. Do takrat pa je bila popolnoma živahna in se je zbujala večkrat na noč. Z njo sem vzljubila nočne avize na Radiu Slovenija. In ja, v teh treh letih sem jih slišala ob vseh urah. Nekako se mi je zdelo, da bi bilo prelepo, če bi tudi druga hčerka tako spala kot prva . In res ni bilo tako, zato pišem tole. Pisati hvalnico otrokom, ki lepo spijo, ni nič težkega. Biti hvaležen za te druge otroke , pa je težje.
Seveda bi mi bilo ljubše, če bi tudi druga hčerka lepo spala. Sem se pa ob njej navadila bolj ceniti spanje. Sploh kadar je. Kadar ga ne prekinjajo mokri noski ali še kaj podobnega. Pri vseh stvareh je tako, da če vse funkcionira tako, kot mora, to hitro sprejmemo za samoumevno. Ko sem po treh letih mučenja eno noč celo prespala, sem bila kar malo presenečena. Kaj pa je zdaj to, sem si mislila. Ob 4. uri sem avtomatsko vstala in šla pogledat v sobo, v kateri je hči čisto mirno smrčala. Kar nisem mogla verjeti. Ko sem tudi drugo noč zapored spala brez problemov, sem si že zjutraj naštela 50 stvari, za katere sem hvaležna. Ponavadi si jih deset, vendar sem takrat že zjutraj imela toliko energije, da se mi je zdelo, da sem neustavljiva.
Hčerkino nespanje me je naučilo še nečesa – svoje moči. Spomnim se, da mi je ena mama rekla, kako se njen otrok ponoči prebuja. Mislila sem si – jaz pa tega že ne bi zmogla, saj sem že tako imela vsega dovolj. Pa sem zmogla. Ker ko moraš, zmoreš vse. Enkrat sem spala mogoče štiri ure. Naj ti bo, hčerka, imela si vneta ušesa. Tudi takrat je kljub neprespani noči nekako šlo. Po službi sem šla še v trgovino in k pediatru. Še pospravila sem in uredila priprave. Vse se da.
Ob nespanju hčerke pa sem se spomnila tudi na predavanje Saše Lešnjak o pridnosti. Cankarjanska mama jamra in se dela žrtev. In tudi jaz kdaj jamram. Kdaj preprosto moraš malo potarnati, da sprostiš vso to napetost. Zrela mama sprejme tudi to, ker si je pač želela otroka in to sodi zraven. In vse enkrat tudi mine.
Odrekanje spancu je resnično ultimativni test ljubezni. Otroke imamo tako radi, da naredimo vse zanje. Tudi vstanemo zanje ob štirih zjutraj. Pa ob enih. Pa še kdaj, če je treba.
Zdaj bo že skoraj dve leti, odkar je spanje postalo boljše. In še vedno sem vesela vsake noči, ko se normalno naspim.
