Avtisti so posebni. Oziroma pravilno rečeno-otroci z avtizmom. Otroci s posebnimi potrebami so že tako posebni,ti pa so morda še za odtenek bolj. Kdaj se zdijo tako blizu, pa vendar tako daleč. Kot bi bili za nekim steklenim pokrovom. In z enim od njih sem se še posebej težko ujela. Zato tudi nisem marala biti z njim več kot je bilo potrebno. Občasno kričanje ni pripomoglo k večji simpatiji 🙂
Zadnjič pa smo imeli le dva učenca. Imela sem veliko časa. Pa tudi on je bil dobre volje. In tako sva se pogovarjala. Brala knjige. sedel se je k meni v naročje in sva brala. Gledala sva ene in iste slikice. Bil je prvi korak v mojo smer. In prvič sem res razumela, kaj mi hoče povedati.
Danes je bil ponovno tak dan. Gledala sva se v ogledalo in se pačila. Spuščala sva razne hecne zvoke in se pri tem režala kot pečena mačka. Gledala sva tole tabelo. Enkrat in dvakrat in trikrat in potem nisem več štela. In se pačila in smejala in tako v nedogled.
Z nekaterimi ljudmi (posebnimi ali ne), navežeš dober stik brž. Brez posebnega truda. Z drugimi lahko traja mesece. Ampak ko s takimi problematičnimi, nek tak stik dobiš, je ta vreden ogromno. Biti pedagog ni tek na kratke proge. Uspehi so dostikrat majhni, a tudi teh se je treba veseliti. Kdaj še bolj. Ker so ravno te majhne zmage nekaj kar pride gotovo (velike zmage pa morda ja, morda ne)
In kaj se je zgodilo po vsej tej romantiki? Nisem mu pustila ene stvari in je bil spet jok in stok. Seveda ravno, ko je prišla njegova mama. Ja, z njimi res ni nikoli dolgočasno 🙂
Kratek poljuden članek o avtizmu
https://siol.net/trendi/kako-prepoznati-avtizem-65254
