Ko sem prišla v šolo, sem sodelavcu razlagala, da se učim ruščine. Pojma nimam, kako daleč bom prišla s tem jezikom. A začela sem. To šteje.
Obenem sem se spomnila, da sem mu s tem istim navdušenjem že razlagala, da se učim madžarščine. Pa grščine. Pa da sem se lotila še kakšnega projekta, ki je tako navdušeno, kot se je začel, tudi propadel.
Se je potem sploh splačalo? Je bilo vredno? Ja … vsekakor. Konca projektov ne jemljem tragično. Zdi se mi, da ima vse omejen čas. Ni mi škoda, da sem se lotila vsega tega. Če sem bila 14 dni srečna in v elementu, je vredno. Vse je boljše, kot da živiš, kot živi zombi brez iskrice v očeh.
Dva upokojenca sta nabavila pomivalni stroj pri svojih osemdesetih. Vprašali so ju, ali se jima zdi nakup smiseln. Odvrnila sta, da bo, če jima enkrat ne bo treba pomiti posode, vredno.
Svoje navdušenje sem podedovala po očetu. Vsekakor sem podedovala kakšno stvar, ki je mogoče raje ne bi. Za to pa sem res vesela. Ata je pel kravam. Ata je pel, ko je vozil mleko. Znal je videti lepoto narave.
To štafeto navdušenja bi rada poklonila naprej svojima hčerkama. Svet je res čuden in kompliciran in slišimo pol slabih novic. Vedno pa se skriva tudi še kaj lepega. To bi vedno znova želela najti.
