Včeraj so se vsi zgrnili po Niki Kovač glede njenega šoferskega izpita. In sem se spomnila svojega.
Še vedno ne bom povedala, koliko ur sem naredila. A jih je bilo veliko. Še posebej če povem, da sem izpit delala v mestu brez avtoceste in brez semaforjev.
Inštruktor prav tako ni ravno pomagal. Še manj njegova neprijaznost. Ko sem enkrat čakala na uro, je ena kandidatka prišla iz avta objokana. Sama mu nisem dala takega zadoščenja. Sem se pa večkrat počutila ušivo. Dejansko sem si pisala zapiske po urah. Who does that. Jaz seveda.
To, kar je naredila Nika ima moj poklon. Priznati svoje napake je najpogumnejša stvar. Mogoče pri določenem procentu ljudi res sproži še dodatno sovraštvo in občutek večvrednosti. A najde pot do drugih. Z njimi nas poveže bolj kot naša popolnost.
Pri mojih učencih so posebne potrebe jasne. Napisane črne na belem. Pa ob njih vendarle ne obupamo. Z majhnimi cilji si prizadevamo, da napredujejo vsak v svojem tempu. Tudi ob svojih posebnih potrebah ne smemo obupati. Važno, da se jih zavedamo, na njih delamo in se v njih izboljšujemo. Predvsem pa da jih sprejmemo. Vzljubimo. Tako kot je to naredila Nika Kovač. Taki pač smo. Verjetno že z določenim razlogom.
Nismo popolni. In to je ok.
