Vsi imamo svojo prtljago. Svoje kovčke in stvari ki jih nosimo s seboj. Kristjani govorimo, da ima vsak svoj križ, psihologi govorijo o čustveni prtljagi, jaz pa v tem prispevku to kratko malo povzamem s kovčki. Torej-kovčki.
Nekateri imajo relativno majhne kovčke. V njih ni nasilja, revščine, hudih bolezni. Njihovo življenje je dokaj enostavno in idealno za Pinterest in Instagram. A vseeno. Če majhne kovčke nosiš nepravilno, so še vedno lahko težki. Če jih daš na glavo, te ta lahko ta začne boleti . Lahko gledaš samo kakšne kovčke imajo drugi in nisi hvaležen za to kar imaš sam. Lahko imaš majhne probleme, a če se ukvarjaš samo z njimi so lahko veliki. Ko sem enkrat gledala Kardashianove, sem videla ravno tole. Cela drama iz minornih zapletov. Ampak tudi to se da. Ljudje, ki imajo prelahke kovčke tudi ne razumejo, da niso kovčki vseh ljudi tako lahki. Vsevedni so, imajo rešitve za vse težave, vse vidijo črno belo. Sopotnik v eni od oddaj na Valu 202 je rekel,da je dober zdravnik tisti, ki je bil tudi sam bolan in ima to izkušnjo. Če so naši kovčki prenostavni, lahko zelo hitro postanemo polni samih sebe in arogantni.
Spet drugi imajo težjo prtljago. Imajo otroke s posebnimi potrebami, težke izkušnje z družino, pomanjkanje finančnih sredstev. A nekako zmorejo. Pridejo vsak dan na delo z nasmehom, so opora drugim. Kljub težkim družinskim razmeram, napak ne prenašajo naprej. Nimajo veliko a so hvaležni za vse kar imajo. Tudi take poznam. Čeprav imajo relativno težje kovčke, jih prenašajo s takšno lahkoto, da še sam nosiš svoje lažje.
Kovček je seveda prispodoba. A res je, da imamo vsi neke svoje probleme. Dragoceno je, ko ti nekdo odpre svoj kovček. Stvari v njem dostikrat niso tako idealne kot izgledajo od zunaj. Ali obratno.
V vsak kovček kdaj pade kamen v obliki preizkušenj. Dostikrat slišim veliko težkih zgodb in prav to je kdaj najtežje pri mojem poklicu. Najraje bi nesla njihov kovček. A ne morem. Lahko samo grem z njimi in jih poslušam. Lahko jih imam rada, jih poslušam in ne obsojam. Kar pa spet ni tako malo. Kdaj bi rada imela čarobno paličico in bi vse spremenila tako, da bi bilo spet prav. A tega žal ne morem. Prav tako ne morem rešiti ljudi pred njihovo usodo.
Vsem želim, da bi bili vaši kovčki ravno prav lahki in ravno prav težki, da ne bi obupali. Sama pa si želim slišati čimmanj težkih zgodb. Mogoče določeni slovenceljni res uživajo, če gre drugim slabše. Sama imam raje, da gre drugim dobro.
