Na nekem taboru smo imeli eksperiment. Najprej smo dobili navodilo naj tečemo blizu tistih ki so nam simpatični. Potem, da naj tečemo stran od tistih ki nam niso. Na koncu je vodja povedal nauk. Človeško je, da so nam eni všeč in drugi ne. Moramo pa se naučiti iskati pravo pot med obojimi.
Mojo adolescenco je zaznamovala oseba, ki mi je šla res na živce. Sicer skušam živeti z vsemi kar se da v miru in načeloma imam večino ljudi rada. S to osebo pa ni šlo. Nikakor. Pa ne samo to. Prizadela me je. Ne samo enkrat. Dejansko nisem vedela in še vedno ne vem, ali je bila tako brez občutka ali je bilo zanalašč. Pri ženskah je to nasploh težje razbrati. Kadarkoli bi se že srečali, bi vsakič odhajala domov razjarjena, premišljevala bi o tem cele čase in analizirala vse besede. Nič kaj pametno dejanje. Kot bi uživala v mučenju sebe.
Med prvo porodniško pa sem šla na psihoterapijo. Hotela sem enkrat za vedno razrešiti vse svoje posebne potrebe. Seveda ni šlo tako z lahkoto. Še vedno sem ponosna lastnica svojih posebnih potreb, jih pa sedaj bolje razumem. Od nekaterih sem se pa tudi že poslovila. Kar nekaj ur sva v seansah namenila tudi tej osebi. Ker me je res zanimalo, zakaj me tako spravlja ob živce.
Od takrat je bilo bolje, ker sem pač spremenila svoj odnos. Ni me več toliko ziritirala, postavila pa sem si tudi meje.
Zadnjič pa sem to osebo nekje srečala povsem naključno. Vem, nikoli ne bo moja prijateljica in to je normalno. Po pogovoru z njo je bilo očitno, da gre skozi svoje preizkušnje. Včasih bi bila morda ob tem še privoščljiva. Tokrat pa ne. Odpustila sem ji. Mogoče vse, kar me je tako prizadelo sploh ni bilo mišljeno namerno. Pa tudi če je bilo. Sedaj je mimo. Odpuščam ji, ne ker si sama tako zasluži, ampak ker jaz potrebujem mir in ne uživam več v mrcvarjenju sebe. Iskreno ji želim srečo. Tudi sama sem že veliko ljudi prizadela pa tega nisem nameravala. Ljudje smo občutljivi, včasih štorasti, včasih avtisti v nekem svojem svetu. Večina ljudi ne hodi po svetu z namenom ‘koga bom pa sedaj prizadel’. To naredimo že brez tega. Včasih, ko delamo kaj z najboljšimi nameni.
Mandela po izpustitvi na prosto rekel, da bi bil še vedno v zaporu, če bi vzel vse to sovraštvo s seboj. Vesela sem, za prehojeno pot. Vsi smo močnejši od sovraštva . In kdo mi bo šel sedaj na živce? Sigurna sem da se bo še kdo našel. če pa ne pa tudi prav.
