Vsak ima svoj križ. Moj je migrena. Čudna teta. Pride kadar se ji zahoče. Kdaj jo ni že mesece, pa se spet oglasi. Da ne bi slučajno pozabila nanjo. Spet drugič pride večkrat v tednu. Kot npr. prejšnji teden.
Oda migreni se sliši smešno, malo bizarno. Zakaj bi pela hvalnico nečemu kar me boli? Seveda, ni prijetno, sploh. Ampak to je življenje. Trenutki sreče so skrivnost, prav tako trenutki bolečine. In tudi migrena je sama po sebi skrivnost. Vedno skušam ugotoviti razlog, a ta je kdaj jasen, najpogosteje pa ne. Največkrat pride, če sem preveč pod stresom, kdaj pa tudi kot strela iz jasnega.
Prejšnji petek me je kar razganjalo od vseh novih idej, projektov. Vse mi je šlo po maslu. Lahko sem malo dlje pospala. Šla v službo z avtobusom. V službi je bilo fino, brez pretresov. Potem me je čakal še težko pričakovani tvitmit. Potem pa spet. Pikice so kot snežinke priplavale na oči. Najprej me je vse minilo. Bila sem v Ljubljani, daleč od doma, brez tablet Ravno treba je bilo še tega.. Potem pa sem si rekla, da bo že. In je res bilo. Predvsem pa sem videla, da se da.
Upam, da me sedaj čimdlje pusti pri miru. Če pa bo še kaj prišla..pa vem, da jo bom že nekako premagala. Ker se pač ne dam kar tako.