Marinka je bila dekle, ki je bila moja varuška. No, kind of. V tistih časih ni bilo varušk, je pa bila zadolžena, da me je v prvem razredu peljala od postaje do šole. Bila je prijazna, mila in vse kar bi si lahko želela. Zaradi nje sem rada hodila v šolo in malo šolo.
Zaradi te vezi, sem bila vedno vesela, kadarkoli sem jo srečala. Ponavadi na avtobusu. Vedno bi si imeli kaj za povedati. Spomnim se, da je vedno imela s seboj kak fascikel. Verjetno je hodila že v srednjo šolo.
Potem pa se mi je naenkrat zdela čudna . Kot da nekaj skriva. Z njo sploh nisem mogla najti kontakta. Nič mi ni bilo jasno. Ko sem jo spet videla na avtobusu, se nisem usedla k njej. In takrat sem jo videla tudi zadnjič.
Kasneje sem izvedela, da je zbolela. »Na živcih« kot je naš domač pojem, za vse kar se tiče psihiatrije. Nisem je več videla. Čez nekaj časa sem slišala da je umrla.
Nikakor ne bi mogla preprečiti tega kar se je zgodilo. Ko boli duša, je to huje kot če boli telo. Lahko bi bila edino malo bolj prijaznejša. Lahko bi se takrat zadnjič ko sem jo videla vsedla k njej. Jo skušala razumeti.
Na Marinko sem mislila, ko smo imeli na faksu tudi malo psihiatrije. Prav tako, ko sem v sklopu tega predmeta spoznala dva pacienta. Prav tako se vedno, ko kdo posmehljivo govori o teh bolnikih spomnim nanjo.
In ne nazadnje. Nanjo sem pomislila, ko sem slišala za enega fanta iz okolice. Všeč mi je bilo, da je o svoji bolezni odkrito spregovoril. Da ni skrival, ampak povedal. Zato sem mu to tudi pisala. Kar tako, ker se mi je zdelo prav. Kot se mi je tudi zdelo prav, da se ne smejem tračem, ki jih je mnogo ljudi govorilo o njemu. Če bi vsak šel do vseh, ki jih je prizadel in se jim opravičil, bi bil svet lepši. To je namreč storil on.
Čez nekaj časa mi je ta fant odgovoril. Rekel je, da je hvaležen pa podporo, pa čeprav se poznava samo na videz. Da je presenečen nad besedami, a da jih je vesel. Da je bolezen težka, a da je videl sedaj še hujše bolezni in da se skuša ne pritoževati preveč.
Ne rečem, da bi morali vsi delati tako. Mislim pa da bi vsak moral narediti kakšno tako pozornost, če pač tako začuti. Ker je lahko zadnja. Rekla sem si da mu bom še odpisala nazaj. Pa sem bila prepozna.
Upam da se imata oba sedaj bolje. Sama se ob njiju zavedam svoje poti. Od obsojanja do sprejemanja drugačnosti.
